Ko beseda nanese na neobičajne avtomobile, po navadi s tem mislimo na tiste, ki so oblikovani nenavadno, izstopajoče ali imajo drugačne lastnosti, ki niso skupne večini. V tem pogledu je limuzinska mazda 3 verjetno eden najbolj običajnih avtomobilov. A tu se v zgodbo vplete komponenta, ki ji pravimo čas. Ta je namreč poskrbel, da so vozila, ki so bila nekdaj v prodajnih salonih zelo pogosta, danes že skorajda neobstoječa. S tega vidika je limuzina velikosti mazde 3 danes pravi posebnež.
Res je sicer, da limuzine, torej avtomobili, ki imajo štiri bočna vrata in ločen zadek, v smislu, da se odpre le pokrov prtljažnika, zadnja šipa pa ne, pri nas že dlje časa niso bile najbolj priljubljene. V prvi vrsti ravno zaradi zadka, ki zaradi majhne odprtine omogoča prevoz predmetov zelo omejenih oblik. A vseeno jih je bilo ob prelomu tisočletja med novimi približno deset odstotkov, leta 2010 še šest, letos pa so se zanje doslej odločili še vsega trije odstotki kupcev. Enako je na številnih drugih trgih, tako ni čudno, da jim številni proizvajalci odrekajo nadaljevanje proizvodnje in jih je v ponudbi vedno manj. No, Mazda pa za zdaj tudi v velikostnem razredu, ki predstavlja avtomobile dolžine dobrega 4,5 metra, z njo vztraja.
To lahko predvsem z vidika raznolikosti voznega parka seveda pozdravimo, pa tudi sicer razen že omenjene omejitve pri prtljažniku temu avtomobilu ne moremo očitati ničesar. Vozi se, kot je za mazde že dlje časa značilno, zelo dobro, taki so tudi položaj za volanom, udobje in materiali v notranjosti, ki pa se ji počasi vendarle poznajo leta in je bistveno manj digitalizirana ter nasploh »bleščeča« od domala vseh drugih novih avtomobilov. A zato praktična za uporabo, za kar poskrbi večje število gumbov in stikal, na čelu z velikim vrtljivim, ki predvsem med vožnjo upravljanje nastavitev precej pohitri in ga naredi varnejše.
Je pa mazda 3 posebna še po eni plati. Motorni. Mazda se namreč pri bencinskih še naprej zanaša na tiste večjih prostornin brez turbopolnilnikov, na klasične atmosferske motorje. Testni primerek je poganjal 2,5-litrski, ki je v sodelovanju s samodejnim menjalnikom zagotavljal udobno in zelo varčno vožnjo, saj smo porabo goriva odčitali le deciliter višje (6,3 litra na 100 kilometrov) od tiste, ki so jo izmerili v tovarni. Kar se resnično zgodi izjemno redko. Skratka, če vam je avtomobilska klasika še vedno blizu, s tem avtom ne boste zgrešili. N
