Ko je Mercedes-Benz leta 1982 predstavil model W201, so številni zmajevali z glavo. Kaj bo prestižna znamka, sinonim za limuzine razreda S in avtomobile za poslovno elito, počela z majhnim modelom? A W201, znan pod komercialnim imenom 190 oziroma 190E, je bil več kot le poskus prodora v nižji srednji razred – bil je strateška prelomnica. Z njim se je začela nova era za Mercedes, ki je utrdila znamkino tehnično in oblikovalsko vodilno vlogo ter odprla pot prihodnjim razredom C.
Razlogi za nastanek W201 so predvsem zgodovinski. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila avtomobilska industrija v prelomnem obdobju. Naftna kriza je zmanjšala želje po velikih in potratnih limuzinah. Mercedesovi tekmeci so ta val ujeli pravočasno, predvsem BMW s serijo 3 (E21) in Audi z modelom 80. Mercedes-Benz ga ni. Trend je nazadnje postal tako očiten, da je podjetje v razvoj kompaktnejše limuzine vložilo ogromno sredstev. Spoznali so namreč, da je poteza ključna za ohranitev dolgoročne rasti.
Leta 1974 so inženirji v Stuttgartu začeli razvoj projekta z interno oznako W201, ki naj bi združil kakovost in varnost velikih mercedesov v manjšem 4,4 metra dolgem paketu.
Razvoj je skupaj z naložbami, tudi obsežno prenovo tovarne v Bremnu, stal več kot milijardo nemških mark – največ, kar je Mercedes do tedaj vložil v en sam model. Toda rezultat je pokazal, da je bila poteza finančno smiselna.
Racionalna eleganca Bruna Sacca
Pod dizajn W201 se je podpisal legendarni Bruno Sacco, takratni vodja oblikovanja pri Mercedesu. Njegov pristop je temeljil na »vertikalni homogenosti« – ideji, da mora Mercedesove modele vseh velikosti povezovati enotni oblikovni jezik.
W201 je bil zato takoj prepoznaven kot mercedes, čeprav je bil najmanjši v družini. S čistimi, nemškimi oglatimi in zadržanimi linijami, izrazitim trikotnim C-stebričkom ter širokim, samozavestnim pokrovom motorja je bil oblikovno brezčasen. Tudi notranjost je bila klasično mercedesovska: ergonomična, trdna in brez nepotrebnega lišpa, ki bi odvračal pozornost od napak. Notranjost v W201 je prepričala s kakovostjo, natančnostjo in funkcionalnostjo, ki jih je bilo mogoče občutiti ob dotiku vsakega stikala ali ročice.
Podvozje je imelo pettočkovno zadnje vzmetenje, ki je močno izboljšalo udobje in vodljivost. Ta rešitev je postala temelj za prihodnje Mercedesove modele in velja za enega najpomembnejših tehničnih dosežkov znamke v osemdesetih letih.
Na začetku je bil model na voljo z dvolitrskimi bencinskimi motorji, pozneje so prišle močnejše različice 2.3 in 2.6 pa celo turbodizli, ki so sloveli po vzdržljivosti. V devetdesetih letih se je pridružila še 1,8-litrska različica bencinarja. Za portugalsko tudi 1,7-litrska.
Posebno poglavje je model 190E 2.3-16, razvit v sodelovanju s Cosworthom. S štiriventilskim motorjem, 185 konjskimi močmi in vrhunskim podvozjem je postal športna ikona osemdesetih. Prav ta različica je nastopila na znamenitem testu v Nardoju, ko je 50.000 kilometrov prevozila v 201 uri, 39 minutah in 43 sekundah s povprečno hitrostjo 247 kilometrov na uro, kar je osupljiv dosežek za štirivratno limuzino.
Manjši, a dražji
Vozniki še danes hvalijo izkušnjo za volanom. »Kako odlično vzdušje in kako drugačen občutek,« je za volanom W201 navdušeno vzkliknil Thomas Majchrzak z nemškega kanala Autogefühl na youtubu. »Najprej opaziš odlično vidljivost. Ob pogledu nazaj sploh ne potrebuješ kamere, ker tako preprosto vidiš vse. To sodobnim avtomobilom primanjkuje.« Dodal je, da je imel tudi izjemen servo volan, čeprav to tedaj ni bilo nujnost. »Ta model je bil priljubljen tudi zato, ker je ponujal toliko več udobja kot drugi avtomobili na trgu,« je še povedal, a dodal: »Avto je zelo zabaven. Razlikuje se od starih modelov razreda S ali E. Pri teh imaš samo razkošje vožnje in udobje. Zaradi kompaktne velikosti pa je ta zelo gibek in res zelo zabaven.«
W201 je imel okrepljeno potniško celico, deformacijske cone, ABS (pri dražjih modelih) in izbirno zračno blazino – kar je bilo v tistem obdobju skoraj eksotika. Kakovost izdelave je bila legendarna – vrata so se zapirala s trdnim »klikom«, pločevina je bila debela in materiali izbrani za desetletja uporabe.
Kupci pa so hitro spoznali, da »baby benz« kljub majhnosti ni poceni mercedes, temveč pravi mercedes v manjšem paketu. Čeprav je pozneje veljal za cenejši model in finančno dostopnejši za množice, je bil ob začetku prodaje dražji od večjega modela W123, ki pa je bil tedaj že v letih. Cena baby benza se je sčasoma sicer spustila in je ob dvigu kupne moči dosegla raven bolj množične dostopnosti.
Do konca proizvodnje leta 1993 je Mercedes izdelal skoraj 1,9 milijona primerkov W201. Več kot dovolj, da je znamka z naslednikom W202 tudi uradno ustanovila razred C.
