V ponedeljek, 1. septembra, so se spet odprla šolska vrata. Tako kot vsako leto je bil tudi ta dan najpomembnejši za prvošolce. Pred desetletji pa je bila šola povsem drugačna kot danes, tako po organizaciji kot vsakdanjem življenju učencev in učiteljev. Središče vsake učilnice je bila velika črna tabla za pisanje s kredo, nad katero je visel portret predsednika Tita, ob njej pa grb in zemljevid Jugoslavije. Učilnice so bile opremljene z masivnimi lesenimi klopmi z okroglimi luknjica za črnilo. Vanjo so učenci vstavili steklen črnilnik, v katerega so pomakali svoja peresa. Šolske torbe so bile iz umetnega usnja ali blaga, pogosto težke zaradi številnih zvezkov, učbenikov, peresnic. Pisalo se je s svinčniki, peresi in črnilom, imeli so tudi pivnik, radirko, ravnilo, trikotnik, šestilo, šilček …
Šolarji so bili obuti v raztegljive črne copate z gumijastim podplatom, pogosto imenovane kar šolski copati, ki so jih otroci prinašali od doma. Malica je bila preprosta: kruh z marmelado ali sirčkom, čaj ali mleko, občasno jabolko ali kako drugo sadje, če je bilo na voljo, nekateri pa so si od doma prinesli svoj sendvič. Učitelji, ki so bili spoštovane osebe, so bili strogi, nemalokrat so učence tudi pocukali za lase ali jih postavili v kot.
Na spletni strani Slovenskega šolskega muzeja, ki je zapis povzel po članku kustosinje Marjetke Balkovec Debevec, lahko preberemo, da je bil v sedemdesetih letih 19. stoletja začetek šolskega leta postavljen v prve dni novembra ali v sredino oktobra, sklenil pa se je konec avgusta naslednjega leta. Postopoma se je datum začetka pouka prenesel v sredino septembra in končal konec julija. Šolsko leto se je v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja še prilagajalo življenju večinskega kmečkega prebivalstva. Otroci so imeli čas za šolo predvsem v obdobju, ko ni bilo večjih kmečkih opravil. Datum 1. september je postal prvi šolski dan v mnogih šolah po letu 1885, ponekod po prvi svetovni vojni. Novo šolsko leto se je po navadi začelo s slovesno sveto mašo, pri kateri je pela šolska mladina.
Reorganizacija šolstva
Po drugi svetovni vojni so ob začetku šolskega leta začeli pripravljati poseben sprejem za prvošolce s pogostitvijo in krajšim kulturno-zabavnim programom. Šolska reforma v šolskem letu 1957/1958 je prinesla precej novosti. Šolsko leto se je po novem začelo 1. septembra in končalo 31. avgusta. Pouk je trajal od ponedeljka do sobote, a se je z zakonom o petdnevnem delovnem tednu skrajšal. Zakon o osnovni šoli, ki je začel veljati leta 1958, je uvedel osemletno osnovno šolo. Po štiriletnem osnovnošolskem izobraževanju so bili učenci vključeni v nižjo gimnazijo. Trajala je 4 leta – od 5. do 8. razreda – in je bila namenjena učencem, ki so želeli nadaljevati šolanje na višji gimnaziji ali v drugih srednješolskih programih. Zakon je predpisoval novosti na organizacijskem in vsebinskem področju. Z leti se je izboljševal gmotni položaj šol, ki so v svojem razvoju doživele veliko prenov in sprememb. Začeli so uvajati krožke – interesne dejavnosti.
Šola je imela pomembno vlogo pri ideološkem oblikovanju otrok v socialističnem duhu. Velik poudarek je bil na celostni vzgoji otroka: ne le znanje, temveč tudi delo, kultura, šport in družbena zavest. Vsi učenci so bili vključeni v pionirsko organizacijo. Posebno častno je bilo članstvo v Zvezi pionirjev in Zvezi mladincev. Šolarji so imeli tudi svoji reviji – Ciciban, ki je začel izhajati leta 1945, in Pionirski list, ki je prvič izšel leta 1948. Marsikje na podeželju pa je bilo drugače kot v mestih. Nekateri učenci so v šolo hodili peš tudi po več kilometrov, v času kmečkih opravil pa so izostali od pouka, saj je bilo ponekod delo doma pomembnejše kot znanje, ki bi ga pridobili v šoli.
