Če vam bodo srbski gostitelji kdaj ponujali zdravico s svojo smederevko, svežim belim vinom, ki je dobilo ime po mestu Smederevo, jih lahko spomnite, da so zasluge zanjo tudi slovenske. Vinogradništvo in vinarstvo v tistih krajih je v začetku 20. stoletja namreč pomagal razvijati naš rojak Just Ušaj, agronom, sadjar, vinogradnik, čebelar in pisec, ki ga je življenje z Goriškega pripeljalo v mesto ob Donavi. A tudi na Primorskem velja za enega ključnih primorskih vinogradniških in sadjarskih strokovnjakov 20. stoletja.
Just Ušaj se je rodil leta 1890 v Plačah pri Ajdovščini v vinogradniški družini. Končal je idrijsko realko, nato pa Višjo šolo za vinarstvo, sadjarstvo in vrtnarstvo v Klosterneuburgu nad Dunajem, ki je takrat veljala za eno najbolj priznanih. Prakso je leta 1912 opravil na posestvu Spodnještajerske hranilnice v Podlehniku pri Ptuju, zatem pa se skupaj s sošolcem odpravil v Kraljevino Srbijo, kjer je služboval kot kletar, drevesničar, trsničar in učitelj na Vinarski šoli v Bukovu v Negotinski krajini ob Donavi. Takrat je v kraljevini primanjkovalo kadra s tako prestižnih evropskih šol, zato Ušaj ni imel težav s takojšnjo zaposlitvijo. Nekaj časa je pred tem služil kot kmetijski strokovnjak pri črnogorskem kralju Nikoli I. Petroviću Njegošu.
Prva svetovna vojna je prekinila delo zadruge. »Pripadniki avstro-ogrske vojske pa so razstrelili velik del sodov in drugega inventarja, da bi v izpraznjene prostore postavili hlev z vojaškimi konji. Nadaljnje opustošenje zadružne kleti je ustavil Just Usaj, takratni avstrijski narednik, ki je bil imenovan za poveljnika kleti,« je o prvem prihodu Ušaja v Smederevo lani zapisal Zoran Rapajić za portal vino.rs. Kako močna vez je vzklila med mladim slovenskim vinarjem in smederevskimi vinogradi, takrat še ni bilo mogoče slutiti.
Fašisti so ga preganjali
Just Ušaj se je namreč vrnil v domače kraje, na Goriško, in služboval kot deželni potujoči učitelj kmetijstva; prirejal je predavanja, tečaje in praktična dela v sadjarstvu, vinogradništvu in vrtnarstvu. »Uvajal je nove vzgojne oblike in sodobnejši sadni izbor, zlasti novejše ameriške sorte breskev in jablan,« so o njem našteli v Primorskem biografskem leksikonu. A njegovo prosvetno-kulturno delovanje in ozaveščanje primorskih Slovencev je motilo fašiste, ki so ga leta 1924 odpustili iz te službe.
Ustanovil je trgovino s semeni in vinogradniškim materialom Vinagraria, ki je delovala na Travniku v Gorici. »Njegova trgovina je postala zbirališče enako mislečih z goriškega podeželja, ko so potrebovali nasvete in spodbude. Tudi na tem mestu so ga Italijani šikanirali in ga skušali z obdavčenjem uničiti,« piše v Primorskem biografskem leksikonu. Kot priznan kmetijski strokovnjak je tudi veliko pisal in objavil več kot 500 člankov v različnih časopisih. Sodeloval je pri ustanavljanju slovenske literarne založbe Goriška matica, s ciljem, da bi primorskim Slovencem, odrezanim od domovine in izpostavljenim poitalijančevanju, pomagali ohranjati slovenski jezik in narodno zavest. Leta 1929 je pri Goriški matici objavil svojo edino knjigo Kmečko branje.
Vrnitev v Smederevo
Zaradi fašističnega preganjanja je leta 1930 svojo kmetijsko trgovino prodal in se odzval vabilu iz Srbije. Vrnil se je v Smederevo, kjer so ga prijatelji sprejeli odprtih rok; imenovali so ga za upravnika vinske kleti, ki jo je že poznal in uspešno vodil. Člani zadruge niso pozabili njegove vloge med prvo svetovno vojno, da jim je uspelo ohraniti zadružno premoženje. Že leto pozneje so Ušaja izvolili tudi v upravni odbor Vinarske zadruge Smederevo in ga imenovali za direktorja. Na širšem območju Smedereva je vodil obnovo vinogradov in sadovnjakov. Zlasti pa je skrbel za kletarjenje, za povečanje in posodobitev kleti ter izboljšanje kakovosti vina; ustvaril je nov tip smederevke, prijetnega okusa in dobrega slovesa. Uvajal je nove sorte grozdja in sadja. Ušaj je prvi pripeljal v Srbijo tudi ameriške rumenomesnate sorte breskev in jablane delišes, vpeljal je sodobne pristope v sadjarstvu in vinogradništvu.
»Čeprav je Ušaj s tem poslom začel sredi svetovne krize (1928–1935), ki je upočasnila prodajo vina, jo je zadruga Smederevo uspešno premagala z izvozom svežega grozdja smederevke. Na nemškem trgu je bila smederevka leta 1928 po kakovosti in embalaži pred italijanskim in bolgarskim grozdjem. Prav to je pred začetkom druge svetovne vojne še bolj spodbudilo zadruge h gojenju in prodaji te sorte, kraljice smederevskih vinogradov,« je opisal Zoran Rapajić.
Zasluga Justa Ušaja je tudi izdelava tipizacije smederevskih vin. Poleg stare smederevke kot najbolj priljubljenega belega vina, tamjanike in muškata hamburg je uvedel beli in črni vermut, kasneje pa še grenčico fernet z mešanico zelišč, uvoženih iz Italije. Že konec leta 1930 je bil v proizvodni program vključen tudi vinjak, proizveden na star francoski način. Na etiketah zadruge so začeli upodabljali hribe, Donavo, trdnjavo Smederevo in trte z grozdjem, osvetljenim s soncem.
Na položaju upravnika zadruge je Ušaj je ostal do upokojitve leta 1955. Zatem se je vrnil v Ljubljano in se ukvarjal s čebelarstvom. Umrl je leta 1971 in je pokopan na Žalah.
