Mojster ilustracije in dolgoletni sodelavec Nedeljskega dnevnika Jože Trobec je po šestih letih dela končal življenjski projekt – stripovsko adaptacijo Živalske farme. Delo pa ni samo poklon klasiki, ampak je tudi oster komentar naše sedanjosti, v kateri se zrcali vsaka stran Orwellove mojstrovine.
Trobec, akademski slikar in eden najvidnejših slovenskih ilustratorjev, je s svojim prepoznavnim slogom zaznamoval več generacij. Njegove podobe so polne življenja, ne glede na to, ali gre za hudomušno karikaturo, simpatično maskoto ali kompleksen strip. Po desetletjih ustvarjanja, ki vključuje nepozabnega Vučka, maskoto sarajevskih olimpijskih iger, in neštete naslovnice ter stripe, se je zdaj lotil projekta, ki ga je v mislih nosil že od študentskih dni – stripovske priredbe Orwellove Živalske farme.
»To zgodbo nosim v glavi že trideset let,« pripoveduje Trobec. »Prvo knjigo sem kupil okoli leta 1970, ko sem bil še na akademiji, in od takrat jo prebiram znova in znova.« Ta dolgotrajna ljubezen do dela se je končno prelila na papir v obliki obsežnega, 88-stranskega stripa. Projekt je bil gromozanski podvig, ki je v zadnjih dveh letih terjal vso njegovo pozornost. »Računajte, da je to približno deset ur dela na stran,« pojasni.
Risbe z zgodbami
Za dobrega ilustratorja ni dovolj zgolj risarski talent. Risba mora namreč pripovedovati tudi zgodbo. Trobec poudarja, da mora imeti vsaka podoba dušo, da mora gledalca »pogledati«. Njegov dar za pripovedovanje je verjetno posledica nenehnega branja v mladosti, ko so njegovo domišljijo burile knjige o Vinetuju in roman Pod svobodnim soncem.
Trobčev pripovedni dar je bil ključen tudi pri adaptaciji Živalske farme. Strip kot medij zahteva drugačen pristop kot roman. »Dobiš napisane besede, ki jih moraš pretvoriti v dialog, narediti moraš scenarij, kadrirati, kdo bo kaj rekel, da ohranjaš zgodbo,« razlaga sogovornik. V nasprotju z mnogimi striparji, ki delajo s scenaristi, je celoten proces – od scenarija do končne risbe – izpeljal sam. Čeprav je sprva razmišljal, da bi zgodbo posodobil, je hitro ugotovil, da je Orwellova pripoved tako brezčasna in aktualna, da je najbolje, če se je drži čim bolj zvesto.
In prav v tej večni aktualnosti se skriva moč Živalske farme. »Zgodba je edinstvena, večna,« pravi Trobec. »Zadnjič sem na facebooku zapisal, da jo priporočam vsem našim politikom. Gre za preprosto zgodbo o tem, kako se nekdo, ko pride na oblast in dobi v roke moč, nenadoma spremeni.« Ključni stavek – vsi smo enakopravni, ampak eni malo bolj – po njegovem mnenju povzema srčiko celotnega dela in srhljivo natančno opisuje današnjo družbo. »Saj to vidimo okoli sebe iz dneva v dan. To je popolnoma natančno narisana zgodba, kako se oblastnik spremeni.«
Čeprav je Živalska farma njegov trenutni magnum opus, je Trobčev siceršnji opus izredno raznolik. Njegovo verjetno najbolj znano delo je Vučko, maskota zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, ki je presegla svojo vlogo in postala kulturni simbol, saj živi še danes po celotnem območju nekdanje Jugoslavije. »Je ena najuspešnejših olimpijskih maskot. Številne so odšle v pozabo, Vučko je ostal,« pravi Trobec.
Napredna zasnova
Njegova zasnova je bila za začetek osemdesetih let izjemno napredna. Takrat je z jasnimi in čistimi linijami že napovedoval razvoj računalniške grafike. Navdih za Vučka je Trobec črpal iz mladostnih zgodb o volkovih na Jahorini, prijaznost in dobrosrčnost pa mu je vdihnil iz lastnega značaja. To je pomembno razumeti, saj tako laže razumemo tudi sogovornika, ki sedi nasproti nas, in njegovo delo.
Naj spomnimo še, da se je pred nekaj leti lotil tudi drugačnega izziva: upodobitve Franceta Prešerna, kakršen naj bi bil v resnici. Na podlagi zgodovinskih zapisov, ki jih hrani njegova žena Magda v muzeju, je pesnika narisal z usnjeno čepico namesto s cilindrom in z drugačnim ovratnikom, kot smo ga vajeni. Sestra Lenka je namreč pripovedovala, da je Prešeren vsak dan nosil »kapo s šildom«. Projekt kaže na Trobčevo predanost detajlom in pripovedovanju avtentičnih zgodb.
Bržkone ste bralci doslej že začutili, da je Trobec že od nekdaj velik ljubitelj stripa. Rad pripoveduje, kako je na potovanjih po svetu vedno iskal knjigarne in brskal za stripi. Že na akademiji je želel za diplomsko nalogo prijaviti strip, vendar mu takrat tega niso dovolili. Danes, pravi, strip na njegovo veliko veselje dobiva vse večji pomen.
»V tem času, ko mladina praktično ne bere več, je to morda zanimiv poskus, da jim približamo zgodbo,« razmišlja v povezavi z Živalsko farmo. Omeni prijatelja, ki je dejal, da njegovi otroci klasične knjige morda ne bi vzeli v roke, strip pa bodo z veseljem prebrali in skozenj spoznali poanto zgodbe. Tako strip po mnenju Jožeta Trobca ponuja nadgradnjo besedilu. »Ko bereš knjigo, si sam ustvarjaš podobe. Tu pa ti zgodbo ponudimo, ilustriramo besede in jim damo nadgradnjo.« Prav zato meni, da je danes idealen čas za ta medij.
Kljub sedmim desetletjem življenja ne počiva. Idej in projektov mu ne zmanjka. Trenutno že ustvarja stripovsko priredbo Butalcev, vmes je narisal nekaj basni in vedno bolj ga mika animacija. »Ne predstavljam si, da bi nehal delati,« odvrne odločno.
Zdi se, da bo iz njegovega ateljeja še dolgo prihajalo gradivo, ki nas ne bo le zabavalo, ampak nam, tako kot Živalska farma, tudi nastavljalo ogledalo.
