Prizor je pogost: na zabavi se dva pogleda za trenutek srečata. Sledi rahel, komaj opazen nasmeh, morda popravek las ali kratek zadržan dodaten pogled, ki traja sekundo dlje od običajnega. To je spogledovanje, tihi signal, prastara komunikacija, ki je enako temeljna kot človeški govor. Toda čeprav je ta jezik univerzalen, nedavne raziskave kažejo, da smo presenetljivo slabi v njegovem tolmačenju.
Najbrž ste uganili, da bo v prihajajočem serialu govor prav o spogledovanju, flirtanju, kot mu dandanes rečejo. Bržkone ga je vsakdo doživel, tokrat pa bomo pogledali globlje in se sprehodili po poti, ki nas bo pripeljala do spoznanja, kakšno je pravzaprav najbolj iskreno in primerno vedenje.
Spogledovanje, ki ga pogosto odpravimo kot lahkotno igro ali trivialno zabavo, je v resnici kompleksen družbeni ritual, globoko zasidran v naši evolucijski dediščini. Ne gre samo za preprosto iskanje partnerja, pač pa je to prefinjeno orodje, ki zahteva inteligenco, empatijo, kreativnost in mojstrsko obvladovanje govorice telesa. To je umetnost pošiljanja in sprejemanja signalov o zanimanju, ki omogoča postopno preverjanje terena in bolj varno preizkušanje medsebojne naklonjenosti, preden razkrijemo globlja čustva.
Eleganten umik
Gre za inherentno dvoumnost, pojasnjujejo psihologi. Signal mora biti namreč po eni strani dovolj jasen, da ga druga stran zazna, vendar hkrati dovolj subtilen, da obema stranema omogoča eleganten umik v primeru zavrnitve ali nesporazuma. V tem varnostnem mehanizmu se skriva vsa njegova moč in hkrati razlog za tako pogoste nesporazume.
Medtem ko je iskanje romantičnega ali spolnega partnerja najočitnejši motiv, so znanstveniki z Univerze v Kansasu v obsežni študiji identificirali kar šest ključnih razlogov za spogledovanje. Njihove ugotovitve razkrivajo, da je ta dejavnost mnogo bolj večplastna, kot se zdi.
Poleg očitnega relacijskega motiva (želja po spremembi poznanstva v partnerstvo) in seksualnega nagona ljudje flirtajo tudi iz raziskovalnih razlogov – preprosto zato, da bi preverili, ali so za nekoga privlačni.
Pogost motiv je tudi zabava, kjer je spogledovanje samo sebi namen, igriva in vznemirljiva interakcija brez globljih pričakovanj. Zanimiv je tudi instrumentalni motiv, pri katerem spogledovanje služi kot orodje za doseganje določenega cilja, na primer, da bi nekoga prepričali o kakšni uslugi.
Nazadnje je tu še motiv krepitve samozavesti, kjer pozitivna reakcija druge osebe deluje kot potrditev lastne vrednosti in privlačnosti.
Biološki program
Kljub temu da smo biološko programirani za ta ples, smo pri njegovem prepoznavanju presenetljivo nezanesljivi. Omenjena študija, v kateri so opazovali interakcije med več kot sto neznanci, je pokazala, da je samo 38 odstotkov udeležencev pravilno prepoznalo, kdaj se je nekdo spogledoval z njimi. Ženske so bile pri prepoznavanju nekoliko uspešnejše, vendar splošna slika kaže na veliko mero komunikacijskega šuma.
Ključi za prepoznavanje so dobro znani: nagnjenost telesa naprej, odprta telesna drža, očesni stik, nasmehi, mimobežni dotiki roke ali rame ter verbalni signali, kot so komplimenti ali igrivo zbadanje. Težava je v tem, ker so ti signali pogosto enaki kot pri izražanju prijaznosti, kar ustvarja zmedo. Ključna razlika pa je v kontekstu in tem, ali se oseba do vas obnaša drugače kot do drugih.
Ta zapleteni ritual pa ni omejen samo na človeško vrsto. V živalskem svetu najdemo nešteto vzporednic – od pingvinov, ki svoji izbranki prinesejo najlepši kamenček, morskih konjičkov, ki se prepletejo z repi v romantičnem plesu, do ptičev, ki gradijo veličastna gnezda, okrašena z bleščečimi predmeti, da bi očarali samico.
