Rubrika Vseveda Neda že več let informira in zabava bralce Nedeljskega. Objavljamo modrovanja in odgovore Nede (prave identitete ne razkrivamo), ki jih poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si.
***
»Živjo, Neda vseveda. Pred kratkim sva z ženo obiskala Carigrad. Čudovito potovanje, krasni občutki. Ampak grenak priokus zame (za ženo malo manj), ker večina potnikov po mojem mnenju pretirava s fotografiranjem znamenitosti. Mislim, da večina najinih sopotnikov v glavnem sploh ni videla raznih znamenitosti drugače kot na ekranu. Vseeno bi bilo, če bi si jih ogledali po spletu. V skupini sta bila dva s fotoaparatom s polmetrskim 'rilcem', ki sta še posebej motila druge v skupini. Moral si paziti, da se ne zaletiš vanju ali onadva v nas. Dva dni sem še nekako toleriral ta njihov škljoc, škljoc in potrpežljivo čakal, potem pa mi je bilo dovolj, da sta neko stvar 'pofotkala' tudi dvajsetkrat. Zanima me tvoje mnenje. Vem, da bo modro. Želim ti en lep škljoc, škljoc. Ups, en lep pozdrav in vse dobro,« piše Tomaž iz Zgornje Besnice.
Hvala za vaše iskreno in slikovito pismo in vprašanje, ki je več kot na mestu: ali je danes sploh še mogoče doživeti svet z očmi in srcem ali le še z objektivom in filtrom? Še pred nekaj leti smo se čudili turistom iz azijskih držav, ki so neprestano fotografirali znamenitosti, sedaj pa se je ta praksa uveljavila praktično povsod in tudi Slovenci pri tem nismo izjeme. Fotografije tako pogosto niso le za osebni album, ampak za deljenje z družino, prijatelji, sodelavci – včasih tudi kot dokaz, da se ti je »uspelo povzpeti« do potovanja v tujino, kar je za mnoge še vedno statusni simbol. Pogosto velja miselnost: »Ko že prideš, izkoristi maksimalno!« Torej: slika pred cerkvijo, za cerkvijo, s cerkvijo in še pod kotom 45 stopinj za vsak primer.
Tisti »fototerminatorji« z »rilci«, kot ste jih duhovito poimenovali, pa so poseben turistični podtip. Nekateri imajo toliko opreme s sabo, da se vprašaš, ali so morda prišli snemat dokumentarec za National Geographic.
Tako da naslednjič, ko jih boste čakali, da se umaknejo s stopnic pred muzejem, le globoko vdihnite, se nasmehnite in si recite: »Tudi to je kulturna izkušnja.« Ali pa jim, za hec, ponudite, da jih slikate. Kdo ve, morda boste čez pol leta slavni kje v Tokiu.
Kaj hočemo, nekateri zbirajo spomine, drugi pa dokaze, da so jih imeli. Saj veste; če niste objavili na instagramu, je bilo to sploh res? Vam pa ostaja najlepše – spomini v glavi in srcu, ki vam jih ni treba retuširati, obrezati ali arhivirati v oblak.
