Na kmetiji, visoko nad Koprom, se je nekoč rodila drobcena črno-bela kepica, ki je že ob prvem mijavku pokazala, da ima poseben značaj. Med številnimi sestricami in bratci je morala vsak dan borbeno mahati s tačko za svoj požirek mleka. Bila je hitra, iznajdljiva in malce prebrisana – prav takšna, kot mora biti prava mačja dama, če želi preživeti v veliki družini. Nihče takrat še ni vedel, da bo prav ta mala pogumna kepica nekoč postala piranska princesa Lili.
Ko je skupaj z bratcem Oliverjem, ljubkovalno poimenovanim Oli, prišla v Piran, se ji je odprl povsem nov svet. Namesto hleva in polj je pod njenimi tačkami zašumel kamniti tlak, namesto vonja po senu pa se ji je v smrček zarezal slani morski zrak. Zdaj ima vsega v izobilju – hrano, toplino in nežnost. A Lili ni izgubila tiste svoje borbene energije. Še vedno poskrbi, da nič ne gre v nič: kar Oli izpusti iz skledice, bo ona s prefinjeno eleganco »počistila«. Družina se v šali smeji, da imajo doma pravo mačjo čistilko.
Njen najljubši kotiček je balkon, obdan z drobno mrežo, od koder ima razgled čez rdeče piranske strehe. Tam rada sedi ure in ure, z repom elegantno ovitim okoli tačk, in opazuje galebe, ki krožijo nad morjem. Ob njej raste lončnica z vrtnicami, katerih cvetni listi dišijo po poletju. Ko zapiha veter, se listi nežno dotaknejo njenega kožuha, in za trenutek je videti, kot bi se z njimi igrala. Zvečer, ko družina gleda televizijo, se Lili lenobno raztegne po vrhu svojega praskalnika. Tam je njen prestol, z najboljšim razgledom na dnevno dogajanje. Včasih nežno zapre oči in z rahlim predenjem pove, da je zadovoljna.
