Na prostranih travnikih, ob robovih gozdov in poteh, kjer sonce najraje boža zemljo, raste skromna, a izjemno mogočna rastlina – navadni rman (Achillea millefolium). Njegova tisočletna zgodovina uporabe v ljudskem zdravilstvu priča o moči, ki se skriva v njegovih pernatih listih in belih do rahlo rožnatih socvetjih. Rman ni le okras poletne krajine, temveč prava lekarna na prostem, ki jo je vredno spoznati, spoštovati in pravilno uporabljati.
Ime Achillea nosi po mitološkem grškem junaku Ahilu, ki naj bi z rmanom celil rane svojim vojakom med trojansko vojno. To starodavno izročilo ni le mit. Rman je namreč eno najučinkovitejših naravnih sredstev za ustavljanje krvavitev in celjenje ran, zaradi česar so ga v preteklosti imenovali tudi vojaška zel ali ranocelnik.
Kje in kdaj ga najdemo?
Navadni rman je prava kozmopolitska rastlina, ki uspeva po vsej Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Je izjemno nezahteven in odporen, zato ga bomo našli na suhih in sončnih rastiščih – na travnikih, pašnikih, ob poljskih poteh, na nasipih in celo na neobdelanih vrtovih.
Cveti od junija pa vse do pozne jeseni, včasih celo do prve slane v oktobru. Za zdravilne namene nabiramo zgornji del cvetoče rastline, približno 20–30 centimetrov dolgo steblo s cvetovi in listi, in sicer v suhem in sončnem vremenu, najbolje opoldne, ko je vsebnost eteričnih olj najvišja. Nabranega povežemo v majhne šopke in ga sušimo v senci, na zračnem in toplem prostoru. Pravilno posušeni rman ohrani svojo značilno aromo in rahlo zelenkasto barvo.
Pozor, ne zamenjajte ga!
V naravi je previdnost vedno na prvem mestu. Čeprav je rman precej značilen, ga lahko nevešči nabiralci zamenjajo z njegovo izjemno nevarno sorodnico iz družine kobulnic – pikastim mišjakom (Conium maculatum). Ta rastlina je smrtno strupena že v majhnih količinah.
Kako ju zanesljivo ločiti?
Steblo: To je najpomembnejša razlika. Steblo rmana je dlakavo, žilavo in pogosto rahlo robato. Steblo pikastega mišjaka pa je gladko, votlo in, kar je ključno, ima značilne rdečkasto-vijoličaste lise.
Vonj: Ko liste ali steblo rmana stremo med prsti, se sprosti prijeten, aromatičen, rahlo grenak vonj. Pikasti mišjak pa ob mečkanju oddaja izjemno neprijeten vonj, ki spominja na mišji urin.
Listi: Listi rmana so fino, večkratno pernato deljeni in videti so kot tisoč drobnih lističev (od tod latinsko ime millefolium – tisoč listov). Listi pikastega mišjaka so sicer tudi deljeni, a večji, svetleči in manj »puhasti« na pogled.
Če niste stoodstotno prepričani, rastline raje ne nabirajte.
Zdravilna moč tisočerih listov
Rman je prava zakladnica zdravilnih učinkovin. Vsebuje eterična olja (z azulenom, ki deluje protivnetno), grenčine, čreslovine, flavonoide in alkaloide. Ta zapletena sestava mu daje širok spekter delovanja.
Za prebavo: Grenčine v rmanu spodbujajo izločanje prebavnih sokov, sline in žolča. Zato je rmanov čaj odličen pri pomanjkanju apetita, slabi prebavi, napenjanju, vetrovih in želodčnih krčih. Pomaga uravnavati delovanje celotnega prebavnega trakta.
Žensko zdravje: Rman velja za eno najpomembnejših zelišč za ženske. Pomaga uravnavati menstrualni cikel, lajša boleče menstruacije (dismenorejo) in pomaga pri premočnih krvavitvah. V obliki sedeče kopeli je učinkovit pri vnetjih nožnice in belem toku.
Rane in krvavitve: Njegova tradicionalna uporaba za celjenje ran ni naključna. Deluje antiseptično (preprečuje okužbe) in hemostatično (ustavlja krvavitev). Sveže, čiste liste lahko zmečkamo in položimo neposredno na manjšo ureznino ali odrgnino. Učinkovit je tudi pri krvavitvah iz nosu.
Prehlad in povišana telesna temperatura: Rmanov čaj pospešuje znojenje (je diaforetik), s čimer pomaga zniževati povišano telesno temperaturo med prehladi in gripo.
Ožilje in kri: Flavonoidi v rmanu krepijo stene krvnih žil. Uporablja se za lajšanje težav s krčnimi žilami in hemoroidi (tako notranjimi kot zunanjimi v obliki kopeli ali mazil). Prav tako velja, da čisti in krepi kri.
Kdo ga ne sme uživati?
Kljub številnim koristim rman ni primeren za vse. Nosečnice in doječe matere: Uživanje rmana se odsvetuje nosečnicam in doječim materam, saj lahko vpliva na maternico. Osebe, ki so alergične na rastline iz družine nebinovk (Asteraceae), kamor spadajo denimo kamilica, arnika, marjetica in ambrozija, so lahko alergične tudi na rman. Pozorni morajo biti tudi ljudje, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi. Ker lahko rman vpliva na strjevanje krvi, je potrebna previdnost pri sočasnem jemanju antikoagulantov. Pri nekaterih ljudeh lahko notranja uporaba rmana poveča občutljivost kože za sončno svetlobo (fotosenzibilnost).
Rman je resnično darilo narave. Njegova vsestranskost in dostopnost nas vabita, da se znova povežemo z znanjem naših prednikov. A kot pri vseh močnih stvareh je tudi pri rmanu ključno spoštovanje – do narave, do pravilne prepoznave ter do zmerne in premišljene uporabe.
