V svetu filma in televizije obstaja zvezda, ki ne potrebuje garderobe, se ne pritožuje nad scenarijem in za svojo vlogo zahteva le eno – dober priboljšek. Govorimo seveda o psih, ki so nam s svojo karizmo in neverjetnimi triki večkrat ukradli srce. Eden pa izmed njih še posebej izstopa na evropskih zaslonih: inteligenten, predrzen in večno lačen policijski partner. To je Komisar Rex, ki ga navdušenci te serije lahko ponovno gledamo na programu Planet TV. Čeprav so tu še nerodni Beethoven ali ganljivo zvesti Hachiko, je prav Rex postal sinonim za štirinožnega detektiva.
Originalna avstrijska serija Komisar Rex (Kommissar Rex), ki se je začela leta 1994, ni temeljila le na reševanju umorov na Dunaju; temeljila je na partnerstvu med detektivom in njegovim izjemno pametnim psom. Rex ni bil le sledni pes. Bil je lik, ki je odpiral vrata, kradel sendviče (še posebej tiste s šunko), prinašal telefone in s smrčkom dregnil storilca v zadnjo plat. A tukaj je prva skrivnost: tako kot Jamesa Bonda je tudi Rexa igralo več »agentov«. Vlogo sta si v originalni avstrijski seriji delila dva glavna psa. Prvi in za mnoge edini pravi Rex je bil Reginald von Ravenhorst (1994–1999), izjemno nadarjen pes, ki je postavil standard za vlogo. Ko se je pri osmih letih »upokojil«, ga je nadomestil Rhett Butler (1999–2004), ki je vlogo prav tako odlično opravljal. Kasneje, ko se je serija preselila v Italijo, so vlogo prevzeli novi nemški ovčarji, kot so Henry, Nick in Achi.
Ključna je bila motivacija
Kako so torej psa naučili vseh teh neverjetnih trikov? Za vsemi podvigi originalnega Rexa je stala priznana hollywoodska trenerka živali Teresa Ann Miller. Njen pristop je temeljil izključno na pozitivni motivaciji, potrpežljivosti in tisočih ponovitvah. Ključna je bila seveda motivacija. Rexova glavna nagrada je bila hrana, slavna »žemlja s šunko« pa ni bila le del scenarija, ampak resnična nagrada. Igralci so imeli pogosto v žepih skrite koščke klobas, da so zagotovili pasjo osredotočenost. Poleg tega je bila med snemanjem trenerka vedno prisotna tik za kamero in je psu dajala tihe verbalne ukaze ali subtilne znake z rokami, ki jih gledalci nismo videli.
Prav tako kompleksni triki niso bili naučeni naenkrat. Razčlenjeni so bili na manjše korake; psa so najprej nagradili za dotik gumba, nato za močnejši pritisk, in tako naprej, dokler niso vseh korakov povezali v tekoče dejanje. Nazadnje, tisti slavni, inteligentni pogledi in nagibi glave so bili prav tako rezultat treninga – trenerka je psu izven kadra kazala igračo, pes pa ji je sledil s pogledom, kar je bilo na kameri videti kot globoko razmišljanje.
Pasja hiša slavnih
Rex je morda kralj evropske televizije, a v filmski »pasji hiši slavnih« ima močno konkurenco. Verjetno prva pasja superzvezda je bila Lassie, škotski ovčar, ki so ga, čeprav je bil lik psička, večinoma igrali samci. Izjemno pomemben je bil tudi Rin Tin Tin, nemški ovčar, rešen z bojišč prve svetovne vojne, ki je v 20. letih studio Warner Bros rešil pred bankrotom. Ne smemo pozabiti na zvestega terierja Tota iz Čarovnika iz Oza, ki ga je igrala psička Terry. Ganljivo zvestobo je pokazal Hachiko, akita inu iz resnične zgodbe, upodobljene v filmu. Priljubljeni so bili tudi dobrodušni velikan Beethoven (bernardinec), pa tudi mali Uggie (Jack Russell terier), ki je ukradel prizore v z oskarjem nagrajenem filmu Umetnik.
