Teniški šport je letos doživel lepo zgodbo, ki spominja na pravljico, denimo o Pepelki, ki se iz uboge dekle čez noč prelevi v princeso. Spisal jo je Valentin Vacherot iz Monaka, ki se je oktobra iz kvalifikacij prebil vse do naslova turnirja serije masters v Šanghaju, s čimer je postal najnižje uvrščeni teniški igralec, ki je kdaj osvojil tako velik turnir (pred tem je bil to Hrvat Borna Ćorić, ki je turnir v Cincinnatiju dobil kot 152. igralec z lestvice ATP). S tem nenadejanim uspehom je 27-letni Monačan čez noč skočil z 204. mesta na 40. mesto svetovne lestvice in s prejetim čekom za 968.000 evrov zaslužil dvakrat več kot v vsej svoji dotedanji karieri.
Ni se še ustavil
Odtlej je številke še izboljšal. Na mastersu v Parizu se je uvrstil v četrtfinale in na poti premagal Čeha Jirija Lehečko, še drugič svojega bratranca Arthurja Rinderknecha in Britanca Camerona Norrieja, preden je izgubil proti Kanadčanu Felixu Auger-Alliasimu. S tem se je povzpel na 30. mesto svetovne lestvice in letošnji zaslužek povečal na 1,5 milijona, v celotni karieri pa na 1,9 milijona evrov.
Kako neverjeten je bil njegov podvig v Šanghaju, priča podatek, da je dotlej v karieri dosegel eno samo zmago v prvih krogih ATP turnirjev (ima pa štiri osvojene turnirje precej nižje ravni challenger). Vse do zadnjega ni bilo jasno, ali bo sploh lahko nastopil na prizorišču svojega sanjskega uspeha. V Wimbledonu je grdo padel in si poškodoval koleno, a si na srečo ni strgal kolenskih vezi, kot se je sprva ustrašil. Mesec kasneje je spet začel igrati na challengerjih in pokazal tako dobro igro, da je njegovo dekle Emily Snyder prijatelju poslala sporočilo: »Šanghaj naj se ga pazi. Prišel bo do četrtfinala.« A tega tudi ona ni mogla zares vedeti, saj je vse do prihoda tja kazalo, da zaradi prenizke uvrstitve niti ne bo mogel igrati kvalifikacij.
Šele po osmih odpovedih so se mu odprla vrata v nebesa. Ne na široko, saj je že na začetku bil težke boje in bil v drugem krogu kvalifikacij proti Kanadčanu Liamu Draxlu le dve točki oddaljen od poraza. A čeprav se je na turnirju kar šestkrat moral vračati po izgubljenem prvem nizu, je do konca turnirja nanizal vseh devet zmag. »Lažje mi je bilo loviti tekmece kot voditi, saj tako nisem prezgodaj čutil pritiska zaradi misli na zmago. Po vsaki zmagi pa sem si rekel, da nimam več kaj izgubiti, zakaj bi se ustavljal,«« je razkril mož, ki je iz kroga v krog postavljal nove rekorde. Na glavnem turnirju je po zmagah proti Srbu Laslu Djeru, Kazahstancu Aleksandru Bubliku in Čehu Tomašu Machaču najprej postal prvi Monačan v četrtfinalu mastersa, po zmagah proti Dancu Holgerju Runeju in Srbu Novaku Đokoviću pa še najmlajši finalist mastersa v teniški zgodovini. V pravljičnem finalu je nato s 4:6, 6:3 in 6:3 premagal še svojega tri leta starejšega bratranca in precej bolje uvrščenega Rinderknecha (najvišje 28. mesto), ki po dveh finalih še vedno čaka na svojo prvo turnirsko zmago.
»To je povsem noro, ne morem verjeti. Radi bi se zahvalil osebi, brez katere ne bi bil tu – to je seveda Arthur. Lepše bi bilo, če bi lahko zmagala oba, je pa vsekakor slavila naša družina. Babica in dedek morata biti ponosna na naju,« je po finalu, ki si ga je ogledal tudi Valentinov najstniški idol Roger Federer, povedal Vacherot. Poleg bratranca, s katerim redno trenira, igra ali je igralo tenis še več njegovih (in njunih) sorodnikov: Valetinov polbrat Benjamin Balleret, ki je zdaj njegov trener, sestrična Chloe Paquet in teta Virginie Paquet, teniški trener pa je tudi njegov očim.
Valentin je v mladosti raje smučal, potem pa se je še sam odločil za tenis. »Pri 18 letih je moral sprejeti nekaj odločitev. Želel je biti tenisač, a v glavi še ni bil zrel za to, pa tudi presuh je bil. V družini smo se pogovarjali in mu svetovali, naj gre na ameriško univerzo, kjer je študiral in igral tudi Arthur. Da sta se zdaj srečala v finalu, je res prava pravljica. Zelo čustveno je bilo to gledati in doživeti,« je povedal Balleret, ki se je v karieri najvišje povzpel do 204. mesta svetovne lestvice, prav tistega, s katerega je kitajski turnir začel njegov varovanec.
Kup naključij
Pred turnirjem je Valentin zaradi pogostih poškodb že izgubljal upanje in podobno kot Arthur razmišljal celo o koncu kariere. Prvo točko ATP je osvojil pri 15 letih, potem pa se je tenisu poklicno posvetil šele po zaključku poslovnega študija na teksaški univerzi, kjer je z bratrancem igral v eni najboljših študentskih ekip. Lani se je prebil do 110. mesta, potem pa je njegov vzpon ustavila poškodba rame. »Letos sem rekel Emily, da bom prenehal, če se do konca leta ne uvrstim med stoterico. Opogumljala me je, da se bo to zgodilo. Gotovo je za uspeh zaslužna tudi njena podpora,« je hvaležen dekletu, s katerim sta se spoznala pred tremi leti, ko je Američanka med študijem v Španiji za konec tedna obiskala Monte Carlo in v lokalu naletela na Valentina, ki je ravno okreval po poškodbi stopala.
Kljub trdni veri v uspeh njenega izvoljenca tako pravljičnega razpleta v Šanghaju niti ona ni mogla predvideti. Njen prehodni kitajski vizum je veljal le deset dni, letalsko vozovnico do Singapurja, kjer je nameravala obiskati prijateljico, pa je po vsaki zmagi prestavila na kasnejši datum. Pred četrtfinalom je zaradi poteka vizuma morala za eno noč zapustiti Kitajsko, zato je odletela do cenovno najugodnejše Osake in nazaj. Ravno je še ujela večerni dvoboj in zasedla svoj stalni sedež, na katerem je gledalce zabavala z doživetim spremljanjem tekme, ob napetih trenutkih praviloma s prekrižanimi prsti za srečo. S svojim obnašanjem se je tako prikupila kameram in gledalcem, da so med turnirjem tudi njo prosili za avtograme. »Dodatno moč mi je dalo, da sem na eni strani igrišča lahko videl Emily, na drugi strani pa Rogerja. Da igram z bratrancem, pa sem v finalu skušal čim bolj odmisliti,« je kasneje povedal presrečni zmagovalec.
»Hvaležen sem vsem, ki so mi pomagali pri karieri. Eden mora izgubiti, a res verjamem, da sva zmagovalca oba, saj je zmagala ena družina. In mislim, da je vse skupaj neverjetna zgodba za teniški šport,« je v dolgem govoru po zmagi še dodal Vacherot. In imel čisto prav, saj gre za res navdihujočo zgodbo, ki priča, da se življenje lahko v hipu spremeni na bolje, če le ne obupaš (zraven pa imaš še podporo družine in dekleta).
