Na livadi v zdraviliškem parku Rimskih term se tri mogočna drevesa pokončno dvigajo proti nebu, vsako na točno določenem mestu in v rahli diagonali. Kot bi vrtnarji pred skoraj 150 leti natanko vedeli, kje je mesto za tako veličastna drevesa, kot so orjaške sekvoje, kam jih posaditi, da bodo upravičile pomembnost dogodka, zaradi česar so jih v lesenih nahrbtnikih še kot majhne sadike pripeljali v Rimske Toplice in zaradi česar so se zapisale v zgodovino tega kraja.
Princesa Viktorija
Sekvoje v zdraviliškem parku pač niso tam naključno. Ko je zdravilišče leta 1840 prišlo v roke družine Uhlich, je ta v naslednjih letih prenovila in povečala hotelski kompleks, na nekdanjih travnatih pašnikih pa uredila park, in sicer po vzoru angleškega krajinskega sloga, za katerega je značilno posnemanje naravne zgradbe krajine. Park tako kot nekoč tudi danes prehaja v gozd, še vedno ga krasijo sprehajalne poti, čeravno je teh manj kot nekoč, ter počivališča in razgledišča, ki pa jih ponekod zastira že visoko rastje.
V 19. in 20 stoletju so v Rimske Toplice prihajali števili aristokrati, petičneži in slavni gostje iz različnih držav, ki so v toplicah poleg termalne vode uživali tudi v miru narave in zelenja. Od nekdaj je semkaj sodil park, poln cvetnih ornamentov, paviljonov, ribnikov in stezic, ki so bile prepredene 23 kilometrov naokoli po parku in gozdu, med katerimi ima posebno mesto 1224 metrov dolga Ruska steza. Menda so vrtnarji vsak dan z belim peskom posuli sprehajalne steze, ki so vodile po parku. Tu so bili teniško igrišče, eno najzgodnejših v tem delu Evrope, balinišče, plesišče in vodometi. Gostje iz vse Evrope pa so v zahvalo za ozdravljenje ali prijeten dopust poklanjali eksotična drevesa, ki jih lahko občudujemo še danes. V parku lahko občudujemo vrste, kot so orjaški tulipanovec, omorika, ciprese, tise, španska, koloradska in kavkaška jelka, kanadska čuga, črni in sivi oreh, kalifornijska cedra, japonske hloe …
Med pomembnejšimi obiskovalci zdravilišča v tistem času so bili cesar Franc Jožef, cesarica Avgusta, skoraj vsi nadvojvode Avstro-Ogrske, nemški pesnik Grillparzer, jezikoslovec Vuk Karadžić in mnogi drugi, toda obisk angleške princese in pruske prestolonaslednice Viktorije je pustil v zdraviliškem parku poseben pečat. Njej v čast so leta 1879 posadili tri orjaške sekvoje, ki so jih dobili iz londonskega botaničnega vrta Kew Gardens, in po njej se še danes imenuje Viktorijina promenada, ki ovija zeleno livado, na kateri nas ti drevesni velikani vračajo v neki drug čas in obenem opozarjajo na današnjega, ko del zgodovine počasi izginja pred našimi očmi.
Sušenje sekvoj
Jelka Kapun je upokojena vzgojiteljica in nekdanja predsednica krajevne skupnosti Rimske Toplice, Janko Rode član Turističnega društva Rimske Toplice. Na robu livade zaskrbljeno zreta v tri sekvoje, ki se dvigujejo okoli 45 metrov visoko, kot so namerili leta 2011. Zadnja leta se sekvoje, ki z livado predstavljajo srčiko zdraviliškega parka, kot poudari Janko Rode, nevzdržno sušijo. Nekatere veje so videti že popolnoma suhe. Čeprav so okoli sekvoj razporejene bioenergetske točke, očitno tudi te ne pomagajo, da bi te orjakinje ozdravele.
»Da se sekvoje sušijo, smo opazili v letih, ko so se začele terme obnavljati in smo začeli več pozornosti namenjati tudi sekvojam. Potem jih je leta 2011 gospod Vili Poznik toliko energetsko uredil, da mu jih je uspelo rešiti, ko jih je že marsikdo odpisal. Takrat je eni grozilo, da jo celo posekajo. Zdaj bi ponovno napočil čas, da kaj postorimo,« je dejal Janko Rode.
Kaj točno povzroča sušenje sekvoj, se ne ve natanko. Toda v svojem naravnem okolju se ti orjaški mamutovci oziroma sekvoje najbolje počutijo v hladnem podnebju, kjer je veliko vlage in megle, korenin nimajo globokih, zato pa te široko razpredene, da lahko lovijo kapljice megle in črpajo hranila iz razpadajočega rastlinja. Ne nazadnje je njihov dom zahodna obala Kalifornije, Sierra Nevada, kjer živijo na višini nad tisoč metri nadmorske višine.
Jelka Kapun je pred štirimi leti celo poslala iglice sekvoj iz zdraviliškega parka v Laboratorij za varstvo gozdov, analiza pa je pokazala, da je drevesa napadla gliva.
»Toda premikov, da bi kaj naredili, po tem ni bilo nobenih,« je kritično izrekla, prepričana, da je sekvoje treba rešiti in da je to tudi mogoče.
»Veste, ta človeška nečimrnost, da je treba eno drevo, ki je staro in je videti v slabšem stanju, hitro posekati, je velika. Toda če pomislimo na zgodovinsko vrednost sekvoj in njihov pomen, potem investicija v vzdrževanje in spoštovanje nekih ukrepov, tudi varstvenih, ni velika. To na primer pomeni, da se ne kosi v živo, da ljudje ne objemajo dreves in s tem ne prenašajo glivic z enega drevesa na drugo. Žalostno je, da ta mogočna drevesa propadajo pred našimi očmi. Ne nazadnje jih imamo tudi v zastavi krajevne skupnosti kot poosebljanje moči.«
Sušenje sekvoj povzroča skrb tudi lastniku parka, ne nazadnje so prava ikona Rimskih term, pove Marko Maze iz Rimskih term. »Zato sodelujemo z arboristi, da bi jih ohranili čim dlje. Ob tem razmišljamo tudi o zasaditvi novih dreves, ki bodo nadaljevala njihovo zgodbo.«
Po stezi ruskih ujetnikov
Sekvoje so le del zdraviliškega parka, ki je bil leta 1993 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. »To je dragocen del naše zgodbe, kulturne in naravne dediščine, ki ga želimo ohraniti v dobrem stanju in razvijati v prostoru, kjer se stikata zgodovina in sodobno doživetje. Želimo ga narediti še prijetnejšega za sprehode in oddih naših gostov in domačinov, ki so redni obiskovalci in sprehajalci tako po parku kot Ruski stezi,« je povedal Marko Maze.
Rusko stezo so v letih 1917 in 1918 gradili ruski ujetniki. Na začetku Viktorijine promenade stoji spominski kamen v spomin na ta dogodek, zasluge zanj pa gredo prav Kapunovi.
»Postavili smo ga ob 90-letnici Ruske steze. Takrat sem še delala v vrtcu in potem smo naredili prvi sprehod z otroki in starši po Ruski stezi, ki poteka še danes v oktobru. Vsako drugo soboto v maju, ko praznujemo dan družine, pa smo imeli z vrtcem angleške piknike na livadi s sekvojami. Naredili smo dopisnice in s tem dogodkom ozaveščali ljudi. Toda angleškega piknika zdaj ni več,« je povedala Jelka Kapun, ki je prepričana, da šele ko neki projekt zaživi in dobi dušo, ima tudi vrednost.
V hladu dreves se vije Viktorijina promenada do treh mogočnih klekov. »Otrokom sem vedno rekla, da so to tri sestre,« se nasmeje Jelka Kapun, »hrib nad njim pa se imenuje Male igle. Tu so v šotorih spali ruski ujetniki, ko so gradili stezo.« Znano je, da vsi ujetniki niso preživeli gradnje, je pa zato preživela steza, tako v obliki kot v kolektivnem spominu ljudi.
Pri treh klekih Viktorijina promenada preide v Rusko stezo in park počasi v gozd. Oba, Jelka Kapun in Janko Rode, sta prepričana, da ravno ta prehod daje zdraviliškemu parku posebno mesto. Komaj se zaveš in že si sredi gozda.
Sredi gozda teče tudi voda, ki poganja danes le še en mlinček. Nekdaj je bilo na tem mestu ogromno takih, celo majhno jezerce in klopi. »Sem sem rada vozila svojega sina. In spomnim se, da so leta 1979 vojaki kar tekmovali, kdo bo naredil lepši mlinček,« se spomni Jelka Rode.
Zdravilišče je bilo namreč po drugi svetovni vojni zaprtega tipa v sklopu Vojnega centra za medicinsko rehabilitacijo, tu so se zdravili oficirji JLA, njihove družine in vojaki, sem je zahajalo veliko pomembnih političnih in vojaških oseb. Zunanji obiskovalci zdraviliških storitev niso mogli uporabljati, so pa lahko plavali v 33 metrov dolgem zunanjem bazenu ob Savinji, ki so ga zgradili že leta 1931 in je bil edini tovrstni pri nas s termalno vodo.
Stopimo skupaj
»Toliko zgodb imamo v Rimskih Toplicah, pa se ljudje ne zavedajo vsega tega bogastva, ker jim je samoumevno, ker je od nekdaj tu. Nama pa je mar, zato opozarjava. Da je treba park primerno vzdrževati, čistiti, odstranjevati invazivne drevesne vrste …« sta prepričana sogovornika.
»Če ni nikogar, ki bi vseskozi opozarjal, potem se zgodi, kar se je tukaj, da postajajo stvari počasi nevidne. Kot vojna v Ukrajini. Dobili smo neko zapuščino, ki je imela svojo zgodbo in tudi pomen za okolje. Urejeno krajino, ki je sicer antropogena, a je bila urejena. Ta park je res nekaj posebnega in ima velik potencial, zato si vsi želimo, da bi bil lepo vzdrževan. Treba je oblikovati zgodbo in jo ponuditi ljudem v doživetje,« si želi Janko Rode.
»Ko sem se leta 1975 preselila v Rimske Toplice in se prvič sprehodila skozi park, sem zagledala te tri sekvoje in se zaljubila vanje. Postale so del mojega življenja. Zdi se mi prav, da se borim za to, kar sem lepega dobila, ko sem prišla v ta kraj, in to kot človek težko izgubljam. Predvsem pa ne želim, da izgubimo, kar smo dobili v dar od naših prednikov, zato je prav, da stopimo skupaj,« sklene Jelka Kapun.
