V kongresni dvorani v Washingtonu je bil 2. aprila 1917 tedanji predsednik Woodrow Wilson smrtno resen in utrujen od neprespanih noči. Z značilnimi očali na nosu je stopil pred zborovanje. V zraku je bilo čutiti težo zgodovinskega trenutka. Zbrani so pričakovali poziv k vojni, toda kljub vsemu jih je presenetila njegova neomajna odločnost. Mož, ki je svojo ponovno izvolitev zgradil na geslu, da se Amerika ne bo vmešala v evropsko vojno, je zdaj stopil na oder, da bi jo popeljal v največjo morijo, kar jo je svet dotlej videl.
»Nevtralnost ni več mogoča,« je z mirnim, vendar odločnim glasom pojasnil Wilson. »To je vojna proti vsemu človeštvu, vojna proti vsem narodom.« S tem je dokončno prelomil dolgoletno tradicijo ameriškega izolacionizma in svojo državo postavil na pot, s katere ni bilo več vrnitve. Amerika ni več zgolj opazovala evropskega medsebojnega uničevanja, temveč se je pripravljala, da postane ključni akter, ki bo preoblikoval mednarodni red.
Nemška brezbrižnost
Pot do te prelomnice je bila tlakovana z nemško brezbrižnostjo in strateškimi preračuni. Odločitev Nemčije 31. januarja 1917, da uvede »neomejeno podmorniško vojno«, je bila kaplja čez rob. Vsaka ladja, ki bi se približala britanski obali, ne glede na zastavo, je postala legitimna tarča. V dveh mesecih so nemške podmornice potopile devet ameriških ladij, kar je v javnosti povzročilo val ogorčenja.
Olje na ogenj je prilil tako imenovani Zimmermannov telegram. Britanska obveščevalna služba je prestregla sporočilo, v katerem je nemški zunanji minister svojemu mehiškemu kolegu predlagal sklenitev zavezništva proti Združenim državam Amerike. V zameno za napad na severno sosedo bi Mehika prejela nazaj Teksas, Novo Mehiko in Arizono. Ko je Bela hiša telegram posredovala medijem, je po državi završalo. Dvomov ni bilo več.
Štiri dni po Wilsonovem govoru, 6. aprila, je kongres s 373 glasovi proti 50 izglasoval vojno napoved. »Amerika mora dati svojo kri za načela, na katerih je nastala,« je dejal Wilson. Njegova retorika se je prelevila iz pacifistične v skoraj mesijansko. Rodili so se novi slogani: »Vojna, ki bo končala vse vojne« in »Svet narediti varen za demokracijo«.
Čeprav je Wilson poosebljal ta idealizem, pa so v ozadju stali tudi hladni strateški interesi. Do pomladi 1917 so bili ameriški trgovinski in bančni interesi zaradi vojne v Evropi že močno ogroženi. Zavezniki, predvsem Velika Britanija in Francija, so bili pri ameriških bankah zadolženi za milijarde dolarjev. Poraz zaveznikov bi za ameriško gospodarstvo pomenil katastrofo. Intervencija je postala nujnost v trenutku, ko si ZDA poraza svojih dolžnikov niso več mogle privoščiti.
Ameriški vojaški in industrijski stroj se je zagnal z osupljivo hitrostjo. Vojska, ki je pred tem štela manj kot 200.000 mož, je v nekaj mesecih mobilizirala štiri milijone vojakov. Zvezna vlada je prevzela nadzor nad industrijsko proizvodnjo, uvedla nabor in z odborom za javno obveščanje zagnala prvo sodobno propagandno kampanjo. Državo so preplavili plakati, med katerimi je najbolj znan tisti, na katerem stric Sam s prstom kaže na opazovalca: »I want you for U. S. Army.« (»Želim te v naši vojski.«)
Žvečilni gumiji in jazz
Junija 1917 se je v Franciji ob navdušeni dobrodošlici izkrcal general John Pershing. Na pariškem pokopališču Picpus je njegov pribočnik ob grobu markiza de La Fayetta, francoskega junaka iz ameriške vojne za neodvisnost, izrekel znamenite besede: »La Fayette, tukaj smo!« Ameriški vojaki so s seboj prinesli cigarete, žvečilne gumije, jazz in bejzbol ter postali znanilci nove dobe.
Njihov prihod je tehtnico na bojišču dokončno prevesil na stran zaveznikov. Do novembra 1918 je bilo v Franciji že dva milijona ameriških vojakov.
Ameriške ekspedicijske sile, kot so jih imenovali, so v prvo svetovno vojno vstopile kot neizkušena, vendar odločna vojska. Sprva so zavezniški poveljniki želeli ameriške vojake uporabiti kot zamenjave v svojih izčrpanih enotah, vendar je ameriški poveljnik Pershing vztrajal, da se borijo kot samostojna sila. Po obdobju usposabljanja so odigrale ključno vlogo pri zaustavitvi zadnjega velikega nemškega napada, spomladanske ofenzive leta 1918, v bitkah, kot sta bili Château-Thierry in Belleau Wood. Njihov največji prispevek je bila ofenziva Meuse-Argonne, ogromen napad, ki je prebil močno utrjene nemške linije in je bil ključen del končnega zavezniškega pritiska, ki je končal vojno.
Sodelovanje je terjalo visoko ceno. Združene države so utrpele približno 320.000 žrtev, kar je vključevalo okoli 117.000 smrti. Mračen podatek je, da je več ameriških vojakov umrlo zaradi bolezni (predvsem pandemije španske gripe) kot zaradi bojnih ran. Kljub temu je bil vstop Amerike v vojno odločilen. Prihod milijonov svežih vojakov je izčrpanim zaveznikom prinesel ogromno psihološko in številčno spodbudo. Za nemško vrhovno poveljstvo je bilo spoznanje, da se zdaj soočajo z ogromno ameriško industrijsko močjo in na videz neomejenimi človeškimi viri, uničujoč udarec za moralo, ki jih je prepričal, da vojne ni mogoče dobiti, in jih neposredno privedel do iskanja premirja novembra 1918.
Wilsonov idealizem je dosegel vrhunec 8. januarja 1918 z govorom o štirinajstih točkah, v katerem je predstavil svojo vizijo povojnega sveta. Njegov program je temeljil na načelih samoodločbe narodov, razorožitvi, transparentnosti in kolektivni varnosti, katerega temelj naj bi postalo »splošno združenje narodov« – Društvo narodov.
Vse te točke so močno vplivale tudi na Slovence, ki so se na podlagi novega mednarodnega vetra lahko odločili za izstop iz Avstro-Ogrske in za novo državo, kraljevino SHS.
Toda ta univerzalistična Wilsonova vizija je imela tudi drugo plat. Wilson je bil globoko prepričan o »očitni usodi« – božansko poslanstvo ZDA, da svetu prinesejo demokracijo in svobodo. »Verjamem, da je bog bedel nad rojstvom tega naroda in da smo izbrani, da pokažemo pot drugim,« je izjavil. Ameriške vojake je označil za »križarje«, ki so prišli »odrešit svet«.
Štirinajst točk
Ko je po vojni prispel v Evropo na mirovno konferenco, so ga v Parizu pričakale množice kot rešitelja. Toda za pogajalsko mizo je njegov profesorski idealizem trčil ob pragmatizem izkrvavljenih evropskih voditeljev. »Wilson je spisal štirinajst točk. Dobri bog se je zadovoljil z desetimi zapovedmi,« je zasebno godrnjal francoski premier Georges Clemenceau.
Ameriškemu predsedniku je uspelo uveljaviti ustanovitev Društva narodov, toda doma ga je čakal najtežji boj. Republikanski senator Henry Cabot Lodge je vodil neusmiljeno kampanjo proti ratifikaciji versajske pogodbe, saj je menil, da bi članstvo v Društvu narodov ogrozilo ameriško suverenost.
Da bi prepričal javnost, se je Wilson septembra 1919 podal na naporno turnejo po državi. V 22 dneh je obiskal 29 mest. Njegovo zadnje dejanje je bilo 25. septembra v Koloradu, kjer je izčrpan in na robu solz nagovoril zbrane. Še isti večer se je zgrudil. Možganska kap ga je pustila delno paraliziranega.
Kljub zdravstvenim težavam je ostal nepopustljiv. Zavrnil je vsakršen kompromis glede pogodbe. Ironično je prav njegova trma pripeljala do njenega končnega poraza v senatu. Združene države, ki so soustanovile novo svetovno ureditev, niso nikoli postale članice Društva narodov.
Woodrow Wilson je umrl leta 1924 kot tragičen junak. Njegov sen o svetu, ki ga vodita pravo in morala, je propadel. A njegove ideje niso umrle.
Zapuščino je povzel njegov nekdanji sodelavec Franklin D. Roosevelt, ki je po drugi svetovni vojni uresničil Wilsonovo vizijo z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov in drugih mednarodnih institucij. Tako je Wilsonov idealistični načrt, čeprav z zamudo, postal temelj liberalnega svetovnega reda, v katerem so Združene države prevzele vlogo, ki jim jo je namenil že njihov 28. predsednik.
