Spoštovane bralke, dragi bralci, tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, ste nam lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat predstavljamo zgodbo, ki jo na željo avtorice objavljamo pod psevdonimom Znanost.
***
Potovanje po vesolju
»Si že napisala domačo nalogo?« vpraša mamica. »Ravnokar!« odgovori hčerka in priskaklja v kuhinjo. »Ojoj, koliko dobrot je na mizi!« vzklikne Tinkara.
»Danes je poseben dan. Babica nas je povabila na potovanje. Pojdi na vrt in reci očku, naj prinese hladilno torbo.«
Kar naenkrat se zasliši »bzzz, bzzz«. Kot blisk je na dvorišče švignila raketa in pristala tik pred vhodom v hišo. Iz nje je izstopila babica Sofia. Danes bo svojo hčerko Nelly, zeta Staneta in vnukinjo Tinkaro z raketo prvič peljala na potovanje po vesolju. Tudi črno-bel mucek Repko bo šel z njimi in bo tako druga žival, ki bo imela priložnost leteti v vesolje. Že dolgo časa je minilo, odkar je v raketi letela ruska psička Lajka.
Babica pozvoni na vratih in Tinkara ji hitro odpre. Ko zagleda na dvorišču raketo, presenečeno zavpije: »Vauuu, kako čudovita raketa, vijolične barve. Babica, je to tvoja najljubša barva?« radovedno vpraša vnukinja. »Seveda!« odgovori babica.
Zdaj pride na dvorišče še babičina hčerka Nelly: »Mami, pozdravljena, pridi v kuhinjo, kosilo je že pripravljeno.«
»Najprej pojejmo, potem vam razložim načrt potovanja,« je bila malo skrivnostna babica.
Po kosilu je babica začela razkrivati plan: »Potovali bomo tri dni. Prvi dan bomo na višini 100.000 kilometrov videli ogromne plantaže sadja in zelenjave.
Drugi dan si bomo na višini 250.000 kilometrov ogledali velikanske komore za shranjevanje sončeve toplote in polarnega mraza. Strokovnjaki bodo odslej skrbeli, da bo na Zemlji prav na vseh kontinentih enako prijetna temperatura vse leto. Zadnji dan bomo pripotovali na Luno. No, zdaj pa je čas, da se vkrcamo.«
Očka je odnesel hrano in pijačo, mamica osebno prtljago, Tinkara mucka, babica pa je začela priprave za vzlet. Usedla se je v raketno kabino pred računalnik z ogromnim ekranom in začela dajati ukaze za smer letenja in hitrost. Po pritisku na vzletni gumb je začelo glasno brneti. Raketni motorji so se prižgali. Iz zadka so začeli švigati velikanski ognjeni zublji. Počasi se je začela raketa dvigovati in za seboj puščati dolgo dimno sled. Tinkara se spominja: »Zaradi velikih oken smo imeli lep pogled na našo hišo, potem celo vas in njive naokrog, malo kasneje še na gozd, ki raste nedaleč stran, kmalu pa smo bili že tako visoko, da smo lahko opazovali celo Slovenijo. Očka je takoj zagledal Triglav, jaz Blejski otok, mamica pa rojstno hišo. Raketa se je čedalje bolj oddaljevala od Zemlje in že smo občudovali najstarejši kontinent Evropo. Najbolj vidni so bili morja, gozdne površine, mesta, reke, jezera in polja. Nedolgo zatem sta bili pod nami Azija in Afrika. Opazili smo tudi ukrivljenost Zemlje. Ko smo bili že zelo oddaljeni, je bil od stvari, ki so jih naredile človeške roke na Zemlji, razviden le še Kitajski zid. Na višini 60.000 metrov smo opazovali, kako se modrina neba spreminja v črnino vesolja, in videli Sonce na črnem ozadju. Očarani nad vsem videnim smo komaj slišali babico, ko je rekla, da bomo kmalu pristali. Raketni motorji so zavirali s tako močjo, da je kar cvililo. Pred izstopom smo se oblekli v skafandre in si na obraz nadeli kisikove maske. Babica ni pozabila niti na mucka. S kisikovo masko na smrčku je bil videti kot majhna prikazen. Ob prvem postanku, na vesoljski postojanki, smo bili precej šokirani. Kamor koli smo se ozrli, smo videli ogromne nasade drevja in obdelane njive. Vse je bilo v nešteto nadstropjih in je delovalo kot znanstvena fantastika. Zaradi ugodnih klimatskih razmer so bili pridelki precej večji kot na Zemlji. Babica je povedala, da bo zdaj hrana zelo poceni in da na Zemlji ne bo več lakote. Ker je bilo na ogled veliko novih pridelkov, je dan minil, kot bi švignil. Zvečer smo odšli spat kar v raketo. Babica je odtipkala raketnemu računalniku nekaj ukazov. Raketa se je razširila in spremenila v mini stanovanje. S stropa se je spustila miza, na kateri je mamica servirala večerjo. Ko smo dodobra napolnili svoje želodce, je babica z enim samim ukazom sedeže spremenila v udobne postelje. Ta dan smo doživeli toliko nenavadnih stvari, da še dolgo v noč nismo mogli zaspati, saj smo se pogovarjali in čudili neverjetnim izumom.
Drugi dan smo nadaljevali vožnjo po vesolju. Nebesne modrine, ki jo imamo na Zemlji, ni bilo več. Vse je bilo črno in okrog nas na milijarde galaksij in v vsaki galaksiji tisoče milijard zvezd. Po nekaj urah vožnje smo pristali poleg ogromnih komor, kjer znanstveniki s pomočjo robotov shranjujejo vroč in mrzel zrak. S posebnim postopkom zrak stisnejo tako, da milijon kubičnih metrov stlačijo v samo en kubični centimeter vesoljske komore.
Najbolj vznemirljiv je bil zadnji dan, saj nas je čakal pristanek na Luni. Z raketo smo jo nekajkrat obkrožili in si z zanimanjem ogledali zadnjo stran, ki z Zemlje ni vidna. Ko je babica izbrala primeren kraj za pristanek, je bilo treba zmanjšati hitrost našega plovila. Raketni motorji so začeli spreminjati zvok, kajti vključile so se zavore. Slišali smo čedalje višji zvok, dokler nismo varno pristali. Previdno smo izstopili in doživeli novo presenečenje. Hodili smo namreč z neverjetno lahkoto, kajti tam je človek šestkrat lažji kot na Zemlji. Do večera smo se sprehajali po tovarnah in si ogledovali, kako roboti delajo najrazličnejše proizvode, ki jih potrebujemo za udobno življenje. Ob povratku smo z elegantnim kukalom opazovali še vse planete v našem Osončju. Najlepša je Zemlja z modro, zeleno in belo barvo. Modra barva prevladuje zaradi oceanov, ki se razprostirajo na 71 odstotkih površine planeta. Zelena barva je vidna zaradi gozdov, bela pa so oblaki. Drugi najlepši planet je Saturn. S svojimi obroči je videti kot kakšen klobuk. Orjaški Jupiter nas je očaral zaradi velikosti, saj bi v njega lahko stlačili kar 1300 Zemelj. Mars je rdečkaste barve, Uran in Neptun sta modrikasta, najmanj zanimiva pa sta z grafitno barvo Merkur in Venera. Njuna površina je videti zažgana, kar ni nič čudnega, saj sta najbližje Soncu.
Ob vrnitvi sem sklenila, da bom med šolskimi počitnicami napisala knjigo o moji babici, ki ima že tri Nobelove nagrade za izume.«
