Peru je za Brazilijo in Argentino tretja največja država v Južni Ameriki. Leži na zahodnem delu celine, kjer meji na Čile, Bolivijo, Brazilijo, Kolumbijo in Ekvador. Geografsko razgibani Peru ponuja veličastne razglede z visokih planot in gorovij, doživetja v amazonski džungli in spoznavanje kulturnozgodovinske dediščine starih civilizacij, ki so na tem območju pustile neizbrisen pečat, še preden so se na obalah ob Tihem oceanu prvič zasidrali španski konkvistadorji. Glavna panoga v državi je turizem, zaradi česar je leta 2013 nekaj entuziastov ustanovilo danes uspešno podjetje Peru Hop, najbolje ocenjeno potovalno agencijo v državi. Ta popotnikom logistično močno olajša potovanje, saj organizirajo avtobusne prevoze do vseh glavnih atrakcij. Tam skupaj z lokalnimi vodniki ponujajo različne aktivnosti, od pokušnje tradicionalnega alkoholnega napitka, imenovanega pisco, obiska mavričnih gora, naravnega rezervata na otokih Ballestas, kjer kraljujejo morski levi in se spotikajo pingvini, do kanjona Colca, enega najglobljih kanjonov na svetu.
Adrenalin sredi puščave
Na seznamu vsakega, ki se poda v Peru, preprosto mora biti Huacachina, majhna vas v oazi sredi puščave. Leži na jugozahodu države, v objemu puščavskih sipin, kjer bo srce zaigralo vsakemu, ki uživa v adrenalinskih podvigih. Glavna atrakcija je vožnja v posebnem vozilu, ki se imenuje sand buggy (za najdrznejše so rezervirani zadnji sedeži, saj se na njih najbolj občuti poskakovanje, ko voznik drvi po mehkem puščavskem pesku). Zelo priljubljeno je tudi deskanje po pesku, pri čemer so obvezna oprema sončna očala in bandana, ki si jo nadeneš čez usta. Vasica ima poseben alternativni, hipsterski pridih, saj so tam svoje mesto našli tudi smučarji, ki so sneg zamenjali za pesek.
Popotnike bo že ob prvem stiku s Perujem, bodisi v Limi bodisi v drugih mestih na njihovi poti, presenetilo število uličnih psov, ki pa niso zanemarjeni, nasprotno, prebivalci zanje lepo skrbijo in jih hranijo. Psi so čisti in se radi božajo. V Huacachini, kjer sva se s prijateljico ustavili ob trgovinici, da bi pobožali mešanko, ki je lenobno poležavala na soncu, naju je pozdravil gospod, s katerim sva se sporazumeli v najini polomljeni španščini. Izkazalo se je, da je lastnik omenjene trgovinice. Povabil naju je v svoje prostore zadaj, kjer nama je povedal, da skrbi za devet psov, in nama vsakega tudi predstavil.
Ko sva odhajali, sva opazili, da ima na pultu poseben hranilnik v obliki psa, v katerem zbira denar za zdravstveno oskrbo svojih štirinožcev (dva sta bila hudo bolna). Brez pomisleka in na lastno pobudo sva mu podarili nekaj perujskih solov. Njegovega hvaležnega pogleda ne bova nikoli pozabili.
Na sveti gori
Ponos Peruja tvorijo trije glavni simboli: puma, kondor in kača. Velik simbol globoke povezanosti z naravo pa je ravno eno od sedmih čudes sveta. V starodavnem jeziku quechua, ki so ga govorili Inki, Machu Picchu pomeni »stara gora«. Tehnika grajenja, po kateri so Inki poznani, se imenuje ashlar. Kamni so obdelani tako, da se popolnoma prilegajo drug k drugemu, ne da bi bilo mednje treba dodajati sprijemni material, kot je malta. Machu Picchu je med drugim služil kot astronomski observatorij. Tamkajšnji sveti kamen Intihuatana označuje obe enakonočji, dvakrat na leto pa sonce stoji neposredno nad kamnom, tako da ne ustvarja nobene sence.
Machu Picchu danes oblegajo turisti z vsega sveta, veliko je ponudnikov, ki v različnih cenovnih razponih ponujajo bodisi večdnevne ture bodisi direktne avtobusne prevoze z vodniki. Za obisk je priporočljiva rezervacija vsaj pet mesecev pred začetkom potovanja, saj vstopnice hitro poidejo. Vstopnico je mogoče kupiti tudi brez vodnika, pri čemer izkušnja ni tako bogata, saj veličastna inkovska zgodovina tega kraja zares zaživi le v kontekstu, ki ga znajo najbolje predstaviti njihovi lokalni vodniki. Od leta 2024 je vsega skupaj dovoljenih največ 4500 obiskovalcev na dan. Tudi sicer naj bi obiskovanje tega najbolj znanega arheološkega najdišča v Južni Ameriki čez nekaj let ukinili ali pa vsaj močno omejili, in sicer zaradi naravnih dejavnikov, kot je erozija, ki škodujejo kamnitim strukturam, ter posledic množičnega turizma, saj stalno gibanje tisočih obiskovalcev obrablja poti in ogroža stabilnost arheoloških ostankov.
