Pelin je zelišče, ki ga človeštvo pozna že tisočletja. Njegovo ime vzbuja spoštovanje, včasih celo strah, saj v sebi skriva dvojno naravo – je močno zdravilo in hkrati ob nepravilni uporabi lahko tudi strup. Njegova prepoznavna grenkoba je ključ do njegove zdravilne moči, ki so jo cenile že najstarejše civilizacije. Potopimo se v svet te fascinantne rastline, od njenih zgodovinskih korenin do praktične uporabe v sodobnem času.

Od Ebersovega papirusa do zelene vile

Pelin ni le zelišče z domačega vrta; je rastlina z izjemno bogato in pestro zgodovino. Prve pisne omembe njegove uporabe segajo v stari Egipt okoli leta 1550 pred našim štetjem, kjer je zapisan v znamenitem Ebersovem papirusu kot sredstvo za odganjanje črevesnih zajedalcev in za lajšanje prebavnih težav.

Tudi stari Grki so ga izjemno cenili. Oče medicine Hipokrat ga je priporočal pri zlatenici, slabokrvnosti in menstrualnih težavah. Ime rodu Artemisia naj bi izhajalo iz imena grške boginje Artemide, zaščitnice žensk, poroda in divjine, kar priča o njegovem pomenu pri lajšanju ženskih težav. Rimljani, med njimi Plinij Starejši, so nadaljevali tradicijo in ga uporabljali za krepitev želodca in kot protistrup.

Pelinov čaj za spodbujanje prebave

Sestavine:

1 žlička posušenih pelinovih listov in cvetov (približno 1–1,5 g)

250 ml vrele vode

Priprava:

Pelin prelijemo z vrelo vodo. Pustimo stati pokrito le 1 do 2 minuti. Daljše namakanje sprosti preveč grenčin in predvsem več tujona. Čaj precedimo.

Uporaba:

Pijemo eno do dve skodelici mlačnega čaja na dan, in sicer približno 30 minut pred glavnimi obroki. Čaja ne sladkamo, saj sladkor zmanjša njegovo zdravilno delovanje na prebavo.

V srednjem veku je bil pelin nepogrešljiv del samostanskih vrtov. Uporabljali so ga za razkuževanje, zaščito pred kugo in celo odganjanje zlih duhov in čarovnic. Njegova grenkoba je simbolizirala Kristusovo trpljenje, zato so ga uporabljali tudi v verskih obredih.

Najbolj razvpit je pelin postal v 19. stoletju kot ključna sestavina absinta, močne alkoholne pijače, imenovane tudi zelena vila. Absint je bil pijača umetnikov, kot so bili Van Gogh, Picasso in Oscar Wilde, a je zaradi vsebnosti tujona, ki v večjih količinah deluje kot živčni strup, kmalu prišel na slab glas. Pripisovali so mu povzročanje halucinacij, psihoz in socialnega propada, zaradi česar so ga v začetku 20. stoletja v večini držav prepovedali. Danes je proizvodnja absinta spet dovoljena, a z zakonsko strogo omejeno vsebnostjo tujona.

Kje in kdaj ga najdemo?

Navadni pelin (Artemisia absinthium) je trajnica iz družine nebinovk (Asteraceae). Zraste do enega metra visoko in ga prepoznamo po značilnih sivozelenih dlakavih in pernato deljenih listih, ki oddajajo močan aromatičen vonj. Od julija do septembra cveti v majhnih rumenih kroglastih koških, ki so združeni v latasta socvetja.

Pelinkovec – tradicionalni grenki liker

Domača priprava pelinovca ali pelinkovca, kot mu rečemo pri nas, je tradicionalna, a zahteva previdnost zaradi težjega nadzora nad vsebnostjo tujona.

Sestavine:

1 pest  sveže ali 2 jušni žlici suhe pelinove zeli

1 liter kakovostnega domačega žganja (sadjevec, tropinovec)

Po želji:  lupina 1 neškropljene limone, košček cimetove skorje, nekaj klinčkov

Priprava:

1 Zelišča in morebitne dodatke stresemo v večji steklen kozarec.

2 Prelijemo z žganjem, zapremo in pustimo na sončnem mestu stati 2 do 3 tedne.

3 Tekočino precedimo in shranimo v steklenice. Liker naj pred uporabo zori še vsaj mesec na temnem mestu.

Uporaba:

Pelinkovec se pije kot aperitiv za spodbujanje teka. Zaužijemo le en majhen kozarček (0,03 l) pred obrokom. Zaradi močnejše koncentracije je potrebna še večja zmernost kot pri čaju.

Pelin je nezahtevna rastlina, ki uspeva na sončnih suhih in odcednih tleh. Pogosto ga najdemo na kamnitih pobočjih, ob poteh, na zapuščenih poljih in v bližini naselij. Zaradi svoje odpornosti in skromnosti je postal simbol vzdržljivosti. Za zdravilne namene nabiramo zgornje dele rastline (zel) v času cvetenja, ko je koncentracija učinkovin najvišja. Sušimo ga hitro, v senci in na prepišnem mestu, da ohrani svojo značilno barvo in aromo.

Zdravilne učinkovine in delovanje

Ključ do zdravilnosti pelina je v njegovi izjemni grenkobi. Glavne učinkovine so grenčine (seskviterpenski laktoni). Predvsem absintin, ki velja za eno najbolj grenkih znanih naravnih snovi. Grenčine delujejo tako, da že ob stiku z receptorji na jeziku sprožijo refleksno izločanje prebavnih sokov – sline, želodčne kisline, žolča in encimov trebušne slinavke. S tem pospešijo prebavo, izboljšajo apetit in olajšajo presnovo maščob. Eterično olje vsebuje tujon, ki je v majhnih odmerkih zdravilen (deluje protimikrobno in proti zajedavcem), v večjih pa je strupen in škodljiv za živčni sistem. Poleg tujona so prisotni še azuleni, ki delujejo protivnetno. Čreslovine in flavonoidi delujejo protivnetno in antioksidativno.

Zaradi teh sestavin velja pelin za eno najboljših zelišč za vse, kar je povezano s prebavo.

Kje ga lahko uporabimo?

Pelin je pravi balzam za ljudi s prebavnimi težavami. Njegova uporaba je priporočljiva v naslednjih primerih:

Pomanjkanje apetita in slaba prebava: Čaj, popit približno pol ure pred obrokom, spodbudi izločanje prebavnih sokov in pripravi prebavila na hrano. Pomaga pri občutku polnosti, napihnjenosti in spahovanju.

Težave z jetri in žolčnikom: Pelin spodbuja nastajanje in izločanje žolča, kar pomaga pri prebavi maščob, lajša težave z žolčnimi kamni in podpira delovanje jeter.

Črevesni zajedavci: Njegovo latinsko ime (absinthium pomeni brez sladkosti, kar namiguje na njegovo sposobnost uničevanja glist) in angleško ime wormwood kažeta na njegovo tradicionalno uporabo proti črevesnim parazitom.

Ginekološke težave: V preteklosti so ga uporabljali za uravnavanje nerednih in šibkih menstruacij, vendar je potrebna izjemna previdnost.

Zunanja uporaba: Zaradi antiseptičnega delovanja se obkladki iz pelinovega čaja lahko uporabljajo pri pikih žuželk in manjših ranah.

Na vrtu: Pelin je odličen sosed v vrtu, saj njegov vonj odganja številne škodljivce, kot so uši, bolhači in gosenice. Iz njega lahko pripravimo naravno škropivo.

Kdaj je pelin nevaren?

Pelin je močno zelišče, ki ga nikoli ne smemo uporabljati neprekinjeno in v prevelikih odmerkih! Zaradi vsebnosti tujona lahko dolgotrajna ali prekomerna uporaba povzroči resne stranske učinke, kot so slabost, bruhanje, glavobol, omotica, nemir in v hujših primerih krči, poškodbe ledvic in živčnega sistema. Uporaba pelina je strogo odsvetovana oziroma prepovedana za nosečnice, saj lahko sproži krčenje maternice in povzroči splav, in za doječe matere, saj tujon prehaja v materino mleko. Ne smejo ga uporabljati osebe z epilepsijo in drugimi nevrološkimi motnjami, tisti, ki imajo razjedo na želodcu ali dvanajstniku (povečano izločanje želodčne kisline lahko stanje poslabša). Osebe, alergične na rastline iz družine nebinovk (na primer ambrozija, kamilica, arnika), so lahko alergične tudi na pelin.

Pelinove pripravke, na primer čaj, uživamo v kurah, ki trajajo največ dva do tri tedne, nato pa je obvezna vsaj enako dolga prekinitev. Vedno se držimo priporočenih odmerkov. Pelin je brez dvoma ena najmočnejših zdravilnih rastlin, kar jih ponuja narava. Njegova grenkoba, ki jo mnogi zavračajo, je v resnici ključ do zdrave prebave. A kot velja za vsa močna orodja, je treba z njim ravnati spoštljivo in odgovorno. Ob pravilni in zmerni uporabi je lahko pelin izjemen zaveznik našega zdravja, medtem ko nas ob neupoštevanju pravil narava hitro opomni na njegovo drugo, temačnejšo plat. Pred uporabo, še posebno ob jemanju drugih zdravil, se vedno posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. 

Priporočamo