Najhitrejša in najbolj udobna pot iz Slovenije v Pariz je letalska. Z letališča Jožeta Pučnika poletite proti letališču Charles de Gaulle ali Paris Orly. Na voljo sta dva letalska ponudnika – Air France in Transavia. Za slednjega, ki leti izključno na letališče Orly, boste odšteli okoli 100 evrov, če dodate prtljago do 20 kilogramov, pa še dodatnih 35 evrov. Če želite prihraniti, lahko v Pariz prispete tudi z letalom iz bližnjega Trsta, Benetk ali Zagreba – s cenami že od 50 evrov naprej (v nizki sezoni), vendar ne pozabite v pot vračunati še stroškov prevoza, cestnin in parkiranja na letališču.
Pariz je dostopen tudi z avtomobilom – približno 1200 kilometrov oziroma 14 ur vožnje vas loči od mesta luči. Avtoceste so odlične, cestnine nekoliko manj prijazne (računajte okoli 70 evrov v eno smer), vendar je pot prijetna in slikovita. Ljubitelji železnic pa se lahko odločijo za kombinacijo vlakov – denimo Ljubljana–Zürich–Pariz ali prek Münchna in Stuttgarta. Čeprav daljša, je taka pot potovanje že sama po sebi.
Po Parizu se je najbolje in najučinkoviteje premikati s podzemno železnico. Pariški metro je namreč umetnost sama zase – je star, razvejan in učinkovit. Vozovnice so na voljo posamično ali v paketih. Najugodnejše je kupiti večdnevno vozovnico (Navigo Easy ali Paris Visite), ki omogoča neomejeno vožnjo s podzemno železnico, avtobusi, tramvaji in celo vzpenjačo na Montmartru. Po novem lahko do vozovnic dostopate tudi prek denarnice na pametnem telefonu in izberete paket po svoji želji.
Mesto umetnosti, kruha, rogljičkov in svetlobe
Pariz je utelešenje kulture – in ne, to ni zgolj fraza. V njem je več muzejev in galerij kot dni v letu, a še več umetnosti je zunaj zidov: v fasadah, sencah drevoredov, odmevih harmonike na podzemnih postajah … Seveda ne smete mimo Louvra, kjer so doma Mona Lisa, Samotraška Nike in tisoči drugih slik, kipov in artefaktov. Vendar pozor! Po novem Louvre ne ponuja več popustov, za vstopnico pa boste odšteli 66 evrov.
Vsak ljubitelj umetnostne zgodovine ve, da se prava čarovnija skriva v muzeju d'Orsay, kjer Monetovi lokvanji mirujejo pod stekleno kupolo stare železniške postaje, Degasova balerina pa pleše svojo utečeno koreografijo. Muzej d'Orsay je pravšnji za vse, ki ljubijo obdobje impresionizma, vedno pa preseneti z začasnimi razstavami.
Obisk Centra Pompidou je kot sprehod po notranjosti kakšnega radovednega uma, Musée Rodin pa kraj, kjer lahko ob kipu Misleca tudi sami za hip utihnete in se v vročih dneh skrijete v veličasten park.
Pariz je – poleg umetnosti – tudi kulinarična predstava: svež kruh iz pekarne, sir z bližnje tržnice, kozarec vina na obrobju Latinske četrti; Pariz je mesto, ki se ga okuša počasi. Vsekakor pa ne nasedajte restavracijam na najbolj obljudenih turističnih krajih, saj so cene zasoljene, hrana pa povprečna. Že nekaj korakov stran od turističnih atrakcij boste odkrili nešteto pravih francoskih gostiln, kjer lahko pokusite tradicionalno čebulno juho, pogumni pa znamenite burgundske polže.
Obvezni in skriti biseri
Obvezna postaja je, kakopak, Eifflov stolp. A najlepši je z razdalje – recimo s trga Trocadéro ob sončnem zahodu. Če se odločite za vzpon na njegov vrh, se pripravite na dolge vrste – a razgled je vsekakor vreden čakanja.
Potem je tu Slavolok zmage, avenija Champs-Élysées, bazilika Sacré-Cœur na Montmartru – vse to so postaje klasičnega romanja po pariški ikonografiji. Toda če si želite nekaj več, pojdite na pokopališče Père-Lachaise, kjer počivajo Edith Piaf, Jim Morrison, Oscar Wilde, Honoré de Balzac, Sarah Bernhardt in mnogi drugi.
Raziščite četrt Le Marais – srce judovske, LGBTQ+ in umetniške skupnosti. Sprostite se ob kanalu Saint-Martin ali v bohemskem Butte aux Cailles. Obiščite knjižnico Shakespeare & Company, eno najbolj znamenitih knjigarn na svetu, in se od tam sprehodite do že delno obnovljene katedrale Notre-Dame.
In če vas vreme pusti na cedilu? Privoščite si vročo čokolado v salonu Angelina ali v znameniti kavarni Café de Flore, kjer se zdi, da se je čas ustavil. In kadar dež prši čez Pigalle, se tamkajšnje neonske luči svetlikajo v kapljicah dežja.
Kdaj v Pariz?
Odgovor na vprašanje, kdaj v Pariz, je preprost: vedno!
Pomlad je v Parizu sinonim za češnjeve cvetove ob Seni, sladoled pri Berthillonu in lenobne popoldneve v parku Tuileries. Poletje mesto predrami – glasbeni festival Fête de la Musique razširi melodije po vseh koncih, obrežje Seine pa se spremeni v mestno plažo (kar je letošnja novost). Jeseni listje v vrtovih Luxembourg žari kot zlato, razstave sodobne umetnosti pa zacvetijo v vseh večjih galerijah. Zima? Pariz postane tišji, bolj zamišljen. Lučke na Elizejskih poljanah se svetlikajo kot pričakovanje, vonj iz pekarn pa je še izrazitejši. Vsaka sezona ima svoj Pariz – a najboljši je tisti, ki ga odkrijete sami.
Če London povzdiguje moč imperija in Rim slavi preteklost, je Pariz mesto občutkov – takšnih, ki pridejo potiho, a ostanejo dolgo. Ne zahteva, da ga razumemo, le da ga zaznavamo: v pogledu prodajalke cvetja, ki poravna steblo potonike; v drobtinah rogljička, ki se oprimejo prstov; v vetru, ki dvigne robove prta. Pariz ni kraj, ki bi ga shranili med fotografije – je mesto, ki ostane v telesu. Kot lepota, ki ne išče pozornosti, a se nikoli ne umakne. In morda prav zato velja staro pravilo: Pariz ni mesto, kamor greš. Je mesto, kjer ostaneš – četudi si že daleč stran.
