Vrnimo se nekaj desetletij v zgodovino. Petdeseta leta prejšnjega stoletja so bila obdobje hladne vojne med zahodom in vzhodom. Finska je takrat veljala za nevtralno državo in Sovjetska zveza si je prizadevala, da bi malo državo, s katero je imela dostikrat težavne odnose, obdržala zunaj območja zveze Nato. Eden izmed načinov, da bi dosegla ta cilj, je bilo povečanje medsebojnega gospodarskega sodelovanja, od katerega bi obe strani imeli velike gospodarske koristi. Tako je Sovjetska zveza navkljub svojim industrijskim zmogljivostim v finskih ladjedelnicah naročala tudi gradnjo ledolomilcev.
Leta 1956 je tako v ladjedelnici Waersilae Hietalahti v Helsinkih naročila gradnjo ledolomilca Moskva. 122 metrov dolga in 15.000 ton težka pošast, ki so jo poganjali motorji z močjo 22.000 konjev, je bila zgrajena leta 1959 in je nato več kot tri desetletja služila kot ledolomilec na Severni morski poti, ki ob severnih obalah Rusije povezuje Atlantski ocean s Tihim oceanom.
Moskva na pomoč belugam
Skrajni vzhodni del Rusije ob obalah Beringove ožine je poseljen s pripadniki plemena Čukči. Ti pred štirimi desetletji niso živeli kaj dosti drugače kot njihovi predniki tisočletja pred njimi, veliko pa jih tako živi še danes. Konec leta 1984 so polarni lovci v morju z imenom Čukči severno od Beringove ožine opazili nekaj nenavadnega. V običajno prehodni Senjavinovi ožini so vetrovi nagrmadili orjaške količine morskega ledu, katerih debelina je presegala kar štiri metre. Severno od ledenega čepa, ki se je razprostiral kilometre daleč, se je ohranila majhna površina proste vodne površine, ki še ni bila prekrita z ledom. V njej je svoje zavetje našlo kar tri tisoč belug. Mali beli kiti izredno simpatičnega videza zrastejo do dolžine pet metrov in pol ter so izredno dobro prilagojeni življenju v arktičnih razmerah. Niso pa seveda vsemogočni. Že bežen pogled izurjenih lovcev je dal jasno vedeti, da bo vodna odprtina do začetka taljenja ledu v mesecu maju izginila. Beluge, ki lahko sicer pod vodo zdržijo krepko več kot pol ure, pa tako nimajo prav nobene možnosti, da se s potopom prebijejo do odprtega nezaledenelega morja na desetine kilometrov proč.
Čukči so na pomoč poklicali oblasti in njihov klic je prišel do vlade v daljnem glavnem mestu. Ta je na pomoč kitom poslala ledolomilec Moskva. Toda plovba v arktičnih razmerah tudi za ledolomilce ni enostavna stvar, zato se je po silovitih težavah do kitov prebil šele 22. februarja 1985. Ves ta čas so prizadevni Čukči vzdrževali odprto dihalno odprtino in kite hranili z zmrznjenimi ribami.
Prihod ledolomilca je pomenil veliko olajšanje. A popolnoma izčrpani kiti so bili od večmesečnega boja za obstanek popolnoma dezorientirani in niso razumeli, da morajo ladji slediti po umetno narejeni vodni poti vse do odprtega morja.
Na odprto morje v ritmih Čajkovskega
Ledolomilec seveda ni mogel ob kitih počakati, da ob arktičnem poletju ledena zapora izgine sama od sebe. Vzdrževanje in delovanje takšne ladje je izredno draga stvar, poleg tega pa so njegove storitve potrebovali tudi drugje ob Severni morski poti. Razvila se je debata, kaj storiti. Predlagana je bila vrsta rešitev, a kot najustreznejša se je izkazala najpreprostejša. Močni ladijski zvočniki so predvajali različno glasbo, po nekaterih virih dela Petra Iljiča Čajkovskega, po drugih virih Sergeja Šostakoviča ali Sergeja Rahmaninova, največ pa jih omenja predvajanje pesi Ale Pugačove. V vsakem primeru je šlo za zelo glasno muziko, ki je množico obupanih in razdraženih belug pomirila. Potem pa so počasi sledile ledolomilcu do odprtega morja in odplavale na svobodo.
Novica o drznem reševanju se je razširila po vsej Sovjetski zvezi in tudi po vsem svetu. Drobna novica, ki je vsemu svetu povedala, da so na obeh straneh železne zavese samo ljudje.
