Da se veliko planinskih društev spopada s težavami, povezanimi z dragim vzdrževanjem in obnovo planinskih koč, s pomanjkanjem kadra za delo, kot tudi vedno manj prostovoljstva med samimi člani društev, ni nič novega. Dotrajane koče, ki so bile zgrajene še v prejšnjem režimu, v duhu udarništva, da vsak nekaj prispeva in naredi, svoj lonček so pogosto pristavila tudi močna družbena podjetja, so danes potrebne obnov.
Ko je pred štirimi leti država razpisala javni razpis za podporo planinski športni in rekreacijski infrastrukturi, šlo je za kohezijska sredstva, namenjena za energetsko in okoljsko sanacijo objektov, je bila to za številna planinska društva redka priložnost, da pridejo do prepotrebnih finančnih sredstev za obnovo koč, bivakov, zavetišč ali planinskih učnih središč, ki jih sama ne bi nikoli zmogla. Kar 21 koč, razpršenih po vsej Sloveniji, je bilo obnovljenih s pomočjo tega razpisa, skupno pa je bilo za obnovo planinskih koč razdeljenih skoraj štiri milijone evrov.
»Vodenje planinskih objektov je postalo za veliko planinskih društev res velik zalogaj, ki ne more sloneti zgolj na ekonomski računici poslovanja. Dodatni viri, kot so javni razpisi in državna podpora, so nujno potrebni za ohranjanje ključne infrastrukture, ki je osnova slovenskega gorskega turizma,« je povedal Dušan Prašnikar iz Planinske zveze Slovenije, kjer bi si želeli še več takih razpisov. Po oceni PZS bi bilo namreč v naslednjih petih letih potrebnih okoli 20 milijonov evrov, da bi se stanje planinskih koč bistveno izboljšalo, v Sloveniji pa imamo kar 159 planinskih koč.
Radiatorji in samoiniciativnost
Pod Smrekovcem, edinim ugaslim vulkanskim pogorjem pri nas, ki je pred milijoni let bruhalo pepel, prah in žarečo lavo, stoji na 1376 metrih nadmorske višine Dom na Smrekovcu. Širni razgledi, predvsem pa čudovita pokrajina, v katero se pozimi prelevi ta del slovenskih Alp, dolgoletnega najemnika koče Toma Drolca še vedno navdušujejo. »Da si oskrbnik in vztrajaš toliko časa, moraš biti malo drugačen človek. Meni je v zadovoljstvo, ko planinca nahranim in mu naredim kakšno uslugo. Da se lahko utrujen zlekne v posteljo in je posteljnina čista. Sploh pozimi je lepo in takrat so ljudje res srečni, ko pridejo v kočo. V snegu je lepo videti človeka, ki je zadovoljen,« pravi.
Zadovoljni pa so danes vsi, tako on kot planinci, saj je koča, ki je bila že v precej slabem stanju, prenovljena. Tomo Drolec pojasni, kaj je bil največji problem. »Ogrevanje. Koča se je pozimi ogrevala le v jedilnici in kuhinji s pomočjo krušne peči in štedilnika, na katerega je bila priključena 'zasilna centralna kurjava'. Radiatorji v sobah so bili pogosto mlačni, temperature pa so padle celo na osem ali deset stopinj.«
Menjave je bila potrebna tudi streha, ki je že puščala, zunanjost koče pa je dopolnjevala starejša fasada, ki ni ustrezala sodobnim standardom energetske učinkovitosti, kar je bil eden izmed pogojev za pridobitev evropskih sredstev. Koča pravzaprav od zgraditve ni doživela prenove, poudari Tomo Drolec.
Koča pa ni le dobila nove fasade, strehe s sončnimi celicami in ogrevalnega sistema s toplotno črpalko, ki omogoča, da je temperatura v koči vedno več kot 17 stopinj, temveč tudi novo kuhinjo. Zdaj imajo končno toplo vodo za pomivanje posode. »Prej smo pomivali s hladno,« nekoliko kislo obudi spomin na tisti čas Tomo Drolec in potrdi, da sanacija že kaže učinke, saj so stroški obratovanja nižji, nižja je poraba energije, standard za vse pa višji.
Nujno je bila potrebna obnove tudi Ribniška koča na Pohorju, ki stoji na samem začetku Slovenske planinske poti. Tega, da je imela njihova koča pravzaprav srečo, ker je bila v tako slabem stanju, da je bila izbrana na razpisu, se dobro zaveda predsednik PD Paloma Sladki Vrh, ki upravlja kočo, Blaž Ignatijev. »Naša koča je imela v svoji zgodovini marsikatero težavo, nastala je namreč kot mnoge druge – tako da so se planinci samoiniciativno lotili gradnje. To je seveda privedlo tudi do napak in pomanjkljivosti. Ko smo jo prevzeli leta 1976, je bila skoraj deset let tudi zaprta zaradi neustreznih higienskih razmer in dotrajanosti,« spomni Ignatijev. »Čakala jo je celovita obnova in brez nepovratnih evropskih sredstev nam to ne bi uspelo, kajti sami sredstev nismo imeli.«
Kaj vse so torej morali narediti? Kot razlaga Blaž Ignatijev, je bila poraba koče velika, ne le pri ogrevanju. Največji problemi so se pokazali na področju kanalizacije, porabe vode in ravnanja z odpadnimi vodami, zatorej so obnovili vodovod in vgradili čistilno napravo, sanitarije pa opremili z varčnimi pipami in šobami, kar je bistveno zmanjšalo porabo vode. »Voda je v hribih precej dragocena, še posebno v vse bolj vročih poletjih,« poudari. Izolirali so tudi fasado in streho, vgradili novo toplotno črpalko, uredili električno napeljavo, namontirali prezračevalne naprave in namestili sončno elektrarno. »Stroški so zdaj nižji in koča je postala po prenovi veliko bolj samozadostna.«
Da je bivanje in delo v koči zdaj prijetnejše za vse, ni treba posebej poudarjati. »Veliko več skupin se odloča za spanje in tudi tabore, kar je posledica obojega, boljše promocije in tudi prenove,« še doda Ignatijev.
Od pralnice do modernosti
V samem osrčju Julijskih Alp leži dolina Vrat, priljubljeno izhodišče za vzpone v Triglavsko pogorje, ki pa je dobila novo pridobitev. PD Dovje - Mojstrana se je namreč s pomočjo evropskih sredstev podalo v obsežno obnovo depandanse Aljaževega doma, poimenovane Gustlnov dom. Vodja projekta v planinskem društvu je bil njihov član Miro Eržen, tudi nekdanji dolgoletni vodja projektov pri PZS, ki dobro pozna tako tegobe in težave planinskih društev kot sistemske ovire, ki še vedno preprečujejo redno financiranje planinskih koč.
»Za prihodnost planinskih koč bo nujna sistemska podpora države in bolj profesionalen pristop društev,« kratko strne. To drugo je v rokah društev in Mojstrančani so se obnove Gustlnovega doma tako tudi lotili.
Kot pripoveduje Eržen, je bila depandansa zgrajena leta 1953 in sprva zasnovana kot pomožno gospodarsko poslopje za oskrbnika Aljaževega doma. »V njej so imeli celo domače živali, sčasoma je postala pralnica, garaža, v zgornjem nadstropju pa sta bili dve veliki sobi s skupnimi ležišči. Toda taka namestitev ni bila več primerna, saj so obiskovalci vedno pogosteje spraševali po individualnih sobah, obdobje covida nam je to samo še potrdilo.«
Toda obnova depandanse se je vedno izmikala, saj je imelo društvo vrsto projektov, ki so imeli prednost. Na primer pripeljati elektriko v Vrata, zgraditi Šlajmerjev dom, obnoviti Aljažev dom …
Potem je vendarle napočil čas tudi za obnovo depandanse. Začela so se obsežna pripravljalna dela, treba je bilo urediti lastništvo zemljišča, nato pa so morali zaradi neuporabnih temeljev praktično na novo postaviti kočo. »Čeprav je bil načrtovan objekt skoraj enak, gre dejansko za popolnoma novo stavbo. Nova depandansa ima 29 ležišč, sobe ponujajo več individualnosti, imajo skupne sanitarije, imamo pa tudi sobo za osebe s posebnimi potrebami,« je povedal Eržen.
Taka obnova pa ni bila le velik finančni zalogaj, za katerega je društvo poleg evropskih sredstev vložilo tudi lastna, temveč tudi logistični. »Pridobivanje vseh soglasij v Triglavskem narodnem parku je bilo zahtevno, prav tako usklajevanje z vsemi soglasodajalci. Toda zahvaljujoč prihodkom Aljaževega in Šlajmerjevega doma lahko naše društvo ta dolg odplačuje,« je pojasnil Eržen.
Prevroče ali premrzlo
Podjetno so se obnove svojih koč lotili tudi v Planinskem društvu Tržič, ki je obnovilo tako Dom pod Storžičem kot Kočo na Dobrči. Z energetsko sanacijo in celovito obnovo jim je uspelo, če se nekoliko slikovito izrazimo, koči rešiti pred propadom. »Brez energetske sanacije bi lahko v prihodnje razmišljali, da koči kar zapremo, saj sta bili res dotrajani. Ne nazadnje so nam tudi že inšpektorji grozili z zaprtjem, če določenih stvari ne bi obnovili,« je dejal predsednik tržiškega društva Uroš Ahačič.
Sprva jim je uspelo pridobiti nepovratna evropska sredstva, ki so pokrila okoli 80 odstotkov stroškov, preostalih 20 odstotkov je prispevalo društvo samo. Ker je pri vsaki stavbi najpomembnejša streha, so pri obeh kočah zamenjali ostrešje in naredili celotno energetsko sanacijo z novimi okni in vrati. Popolnoma so prenovili kuhinji in kupili energetsko varčne naprave, hladilnike in skrinje. Obnovili so elektroinštalacije in sanirali dimnike z vstavitvijo tuljav. Toda to še ni vse, v Domu pod Storžičem so uredili čistilno napravo, obnovili so tudi vse sobe in kopalnice. »Zdaj je to sodobna koča, kjer je veliko prijetneje kot prej,« je dejal Ahačič in dodal, so v koči na Dobrči uredili še vodno zajetje in dodali večje rezervoarje. »Morda na prvi pogled vse te stvari planincem niso vidne, a so za delovanje koče nujno potrebne,« poudari.
PD Tržič je v preteklosti pogorela koča na Zelenici, in ker so vsa sredstva vložili v njeno obnovo, sta se obnovi omenjenih koč vedno izmikali v prihodnost, toda tamkajšnje razmere so bile res slabe. Uroš Ahačič opiše: »Sobe so bile nujno potrebne obnove. Marsikdo se še spomni Bombažne predilnice in tkalnice iz Tržiča. Ta tovarna je imela v Poreču počitniške hišice, in ko so tam menjali postelje in jogije, so tiste pripeljali v Dom pod Storžičem. Stene so bile neizolirane, poleti je bilo prevroče, da bi sedel v koči, pozimi pa tako mrzlo, da je bilo ob steni nemogoče sedeti.«
Toda zdaj je drugače. V koči ni le prijetnejše za planince, ampak tudi za oskrbnike. Gotovo pa lepo in dobro obnovljena koča pomeni, da je nekoliko lažje priti tudi do kadra, je prepričan sogovornik.
»Pomanjkanje kadra je gotovo največji izziv planinskih društev, saj oskrbnikov nikoli ni mogoče tako dobro plačati, da bi ostali dolgoročno. Zato se je naše društvo odločilo, da koče upravljamo sami, saj nam to omogoča sprotno vzdrževanje in večji nadzor.«
Naši sogovorniki se od prvega do zadnjega zavedajo, da planinska društva sama ne morejo nositi bremena obnove in vzdrževanja koč. Zato je po njihovem mnenju rešitev v aktivnejšem pristopu države, saj so planinske koče del slovenske dediščine. »Obstajati bi moral sistemski zakon o financiranju planinskih koč, saj so te sestavni del turizma in bi morale imeti stalni vir financiranja, ki bo zakonsko določen. To bi društvom omogočilo, da bi se lahko na razpise pripravljala vnaprej in bi se izognili kaosu, ki nastane, ko se nepričakovano pojavi razpis. Amaterstva je konec in to bi morala razumeti tudi država, če želi ohraniti planinske koče kot del slovenske dediščine,« je prepričan Miro Eržen.
Nalogo pa si je zadala tudi PZS, in sicer, da pripravi strategijo planinskih koč za prihodnje obdobje in si odgovori na vprašanje, kaj je prioriteta in ali bi bilo smiselno nekatere koče zapreti, jih celo prodati. Toda kot poudarja Dušan Prašnikar: »Koče so javna, turistična infrastruktura, ki skupaj s potmi generira osnovo za gorski turizem v Sloveniji. Zato je podpora države ključna.«
