»Naj se zgodi kar koli, dejstvo je, da bo Real Madrid zadnja postaja moje trenerske kariere.« Prvič je sloviti italijanski trener Carlo Ancelotti izjavo v slogu zapisane izrekel sredi lanske sezone, ko se je Real Madrid pod njegovim vodstvom znašel v manjši krizi. V Madridu je pač tako, da o trenerju dvomijo in njegovega naslednika iščejo že po dveh, največ treh povezanih tekmah brez zmage. Ko je kasneje sezono zaključil veličastno, z naslovom tako v španskem prvenstvu kot v evropski ligi prvakov, so govorice o zamenjavi hitro potihnile, a so v letošnji sezoni, ko Madridčanom ni šlo ne v Evropi ne kasneje v Španiji, znova postajale vedno glasnejše. In Ancelotti je znova ponavljal izjave v slogu zgornje. A kljub temu se je vseskozi zdelo, da ga nihče ne jemlje pretirano resno. Številni mediji so ga namreč ves čas povezovali z vlogo selektorja brazilske reprezentance, italijanski pa tudi z Romo in Milanom.
Potem pa se je v resnici zgodilo: še preden je končal avanturo v Madridu, svojo drugo in znova izjemno uspešno, s katero je postal najuspešnejši trener najslovitejšega kluba na svetu v zgodovini, so ga namreč že tudi uradno ustoličili kot novega selektorja Brazilije. A ker se hudič skriva v podrobnostih, zdaj mnogi znajo povedati, da je Ancelotti izjavljal le, da je Real Madrid njegov zadnji klub v karieri, reprezentanc pa da ni omenjal …
Skrivnost uspeha? Igralci!
Naj bo tako ali drugače, Ancelotti evropsko klubsko sceno zapušča kot najuspešnejši trener vseh časov. Vseh njegovih dosežkov in lovorik ne bomo naštevali, dovolj je že, če zapišemo, da je v skoraj natanko treh desetletjih trenerske kariere postal prvi in doslej edini, ki se lahko pohvali z naslovom prvaka v vseh petih najmočnejših državnih prvenstvih (po vrsti je bil najboljši v Italiji z Milanom, v Angliji s Chelseajem, v Franciji s PSG, v Nemčiji z Bayernom in v Španiji z Realom Madridom), ob tem pa je največkrat, kar petkrat, osvojil tudi ligo prvakov, dvakrat z Milanom in trikrat z madridskim Realom.
Lovorike mu niso bile tuje že kot igralcu. Junija 1959 rojenega Carla je nogometna pot iz domačega Reggiola kmalu vodila v Parmo, od tam v Romo, pri kateri je osvojil naslov italijanskega državnega prvaka in kar štiri naslove pokalnega, nato pa v Milan, pri katerem je bil del slavne generacije Arriga Sacchija, s katero je osvojil »vse«, med drugim po dve ligi prvakov in serie A. Čeprav nikdar ni bil v ospredju, je bila njegova vloga ključna, saj je na sredini igrišča »kril hrbet« legendarnemu nizozemskemu trojčku Gullit-Rijkaard-Van Basten.
Že kmalu po koncu igralske kariere se je podal v trenerske vode. Začel je kot pomočnik trenerja v italijanski reprezentanci pod vodstvom že omenjenega Arriga Sacchija, prav njegov vpliv pa je bil tudi ključen za razvoj Ancelottijeve trenerske filozofije – visoka stopnja organiziranosti, poznavanje prostora in spoštovanje discipline. A Carlo je hitro razvil lasten slog, bolj umirjenega, manj dogmatičnega, a izjemno učinkovitega, od njega pa ni odstopal naslednjih trideset let. Najprej ga je začel piliti v Reggiani in Parmi, prvi poskus v velikem klubu, Juventusu, je bil neuspešen, od prihoda v Milan leta 2001 pa so se lovorike nanj začele lepiti, kot se bo kmalu mrčes na vetrobranska stekla med vožnjo po avtocestah. Ancelottijeva moč ni bila le v taktiki. Bil je, in je še vedno, mojster upravljanja osebnosti, eden redkih, ki so znali uskladiti ego zvezdnikov s potrebami ekipe, o čemer veliko pove njegova izjava: »Skrivnost mojega uspeha? Igralci. Jaz sem tu samo zato, da jim ne stojim na poti.«
Najlepše je, ko ekipa verjame vase
V nogometnem svetu, v katerem pogosto prevladujejo ego, glasnost in dramatični izpadi, je Carlo Ancelotti vseskozi ostal simbol prefinjene elegance, skromnosti in stabilnosti ter z vsem naštetim eden tistih nogometnih velikanov, ki jih spoštujejo tako igralci kot navijači, novinarji in trenerski kolegi. Vsi po vrsti kot njegov največji adut izpostavljajo prav njegov značaj – miren, preudaren in iskreno človeški. »Carlo Ancelotti ni revolucionar kot Guardiola, ni karizmatičen bojevnik kot Klopp, ni provokator kot Mourinho. Je pa morda ravno zaradi tega uspešnejši od vseh. Njegova zapuščina ni ena sama filozofija, ampak sposobnost prilagajanja, vodenja in človeškega odnosa. V obdobju, ko se zdi, da nogomet izgublja stik s človečnostjo, Ancelotti dokazuje, da se da z mirnostjo in empatijo priti do vrha,« je denimo zapis, s katerim so se mu priklonili v španskih medijih.
Da nogomet dejansko jemlje drugače, priča še ena njegovih izjav, ki razkrije tudi njegovo življenjsko filozofijo in dokazuje, da kljub temu, da je stal na največjih odrih svetovnega nogometa, nikoli ni izgubil stika z realnostjo. »Pravi pritisk čutijo tisti, ki ne vedo, ali bodo imeli za kruh, ne tisti, ki igramo nogomet,« je dejal ob neki priložnosti, ko so ga povprašali, kako je mogoče, da je vseskozi, tudi ko si vsi drugi v njegovi okolici grizejo nohte, povsem miren in sproščen. Prav mirnost in sproščenost je znal prenesti na svoje igralce in mnogi so prepričani, da je ravno to razlog, da so njegove ekipe večkrat uprizorile epske preobrate, ko so bili že vsi prepričani, da je za njih tekma izgubljena, a so se izvlekli. Domala nikoli namreč ne povzdigne glasu, namesto tega je postal znan po privzdignjeni levi obrvi, ki je tudi predmet številnih memov in njegova glavna značilnost – marsikdo celo pravi, da Ancelottijeva obrv pove več kot tisoč besed.
Da pri Ancelottiju ne gre za trenerja, ki je 24 ur na dan vpet le v nogomet, pove tudi dejstvo, da v prostem času zelo rad uživa. Znan je kot velik ljubitelj hrane – pri čemer tudi sam občasno rad kaj skuha, predvsem se sprošča ob pripravi testenin – in vina, med drugim ima v Italiji vinograd. Kjer koli je deloval, se je hitro priučil jezika in tako govori, ali vsaj je govoril, pet jezikov – italijanščino, angleščino, španščino, francoščino in nemščino, pri čemer je zadnja dva vmes že malce pozabil. Vprašanje je, ali se bo zdaj za potrebe vodenja brazilske reprezentance naučil tudi portugalščine, je pa jasno, zakaj so ga Brazilci najeli – da jih popelje do novega naslova svetovnih prvakov, ne glede na jezik, v katerem bo podajal napotke zvezdnikom, ki so v zadnjem času izgubili stik s svetovnim vrhom. A tudi če mu bo to uspelo, za Carla Ancelottija to ne bo največ, kar je dosegel kot trener. »Najlepši trenutek v nogometu? Ko vidiš, da tvoja ekipa verjame vase. To je zmaga, ki šteje največ,« namreč trdi sam.
