Ščavnica je reka, ki jo večina prebivalcev zahodno od Trojan pozna iz šolskih dni le zaradi igre država-mesto-gora, kjer se zapisuje zemljepisne pojme na določeno črko abecede. Ena redkih rek, ki se začnejo s črko Š, je Ščavnica in je bila zato pomemben adut vseh igralcev igre. Da pa bi preživeli konec tedna v dolini Ščavnice, si verjetno večina ni mogla predstavljati. A zgornja dolina Ščavnice v severnem delu Slovenskih goric je lahko neverjetno odkritje koščka Slovenije, ki potrdi trditev, da za turistično ponudbo kraj ne potrebuje razglednega stolpa. »Dolina Ščavnice ima velik potencial. V tem začetnem delu doline se je še obdržal meandričen vzorec reke, ki je skozi zgodovino poganjala veliko mlinov. Lahko se sprehajaš ob reki, opazuješ lepoto narave. Dolina je tudi zelo primerna za kolesarjenje,« pravi Katja Koler, ki se v Spodnji Ščavnici poleg dela na družinski kmetiji ukvarja tudi s turizmom. »V družini smo bili vedno polni idej, kaj narediti s prazno parcelo. Odločili smo se, da na novo zgradimo hiške, ki jih oddajamo v kratkotrajni najem, da bi lahko obiskovalcem pokazali lepote Ščavniške doline.« Zdaj so njihovi obiskovalci poleti predvsem tujci, v hladnejših mesecih pa v popolnem miru doline uživajo tudi slovenski gosti. »Tu je res mir. Tu se ti duša sprosti in pomiri,« je prepričana prebivalka doline Ščavnice.
Le nekaj metrov od hišic Štolc je prva naravna znamenitost Ščavniške doline – Niderlov hrast, drugi najstarejši hrast v Sloveniji. »Moja babica, ki je stara 96 let, se spomni, da so vedno pravili, da je to res mogočno drevo,« razloži Katja Koler. Obseg njegovega debla je 726 centimetrov in drevo naj bi raslo že od leta 1600. Pred dvema letoma se je med neurjem hrast prelomil, a je kljub temu še vedno impozanten in vreden ogleda. Dostop do hrasta je preprost, saj raste med polji le nekaj sto metrov od regionalne ceste Lenart–Gornja Radgona.
Pot med slatinami
Dolina Ščavnice pa slovi še po nečem – po slatinskih izvirih, ki v ničemer ne zaostajajo za precej bolj slavno radensko. Da je reka nekako povezana z mineralno vodo, izhaja že iz njenega imena, ki naj bi izhajalo iz staroslovanske besede ščáva, ki naj bi pomenila izvir mineralne ali kalne vode. Od Spodnje Ščavnice do Okoslavcev je na razdalji 12 kilometrov znanih vsaj 30 naravnih vrelcev. Tudi zato so uredili Pot med vrelci življenja, ki je dolga 40 kilometrov in vodi med kraji Gornja Radgona, Spodnja Ščavnica, Ivanjševci, Negova in Stavešinci. V vsakem je vsaj en izvir mineralne vode. Natančneje so v pot povezali deset vrelcev in mofet.
Na pot med vrelci se lahko podate s kolesom, peš ali z avtomobilom. Glede na prevozno sredstvo si lahko izberete dolžino poti. V vsakem primeru pa je nujna oprema kozarček ali celo steklenica, saj je treba vsako slatino pokusiti. Denimo da začnete v vasi Spodnja Ščavnica in na polju za kmetijsko zadrugo najprej okusite kraljevo slatino. Ta izvir je relativno nov, saj je nastal leta 1977, ko so ga izvrtali geologi. Originalni vrelec je bil namreč tako močan, da je bližnjim kmetom povzročal težave in so ga zaradi tega preusmerili. Legenda pravi, da je bilo to območje zaradi izvira slatine, ki niti pozimi ne zamrzne, vedno tako močvirnato, da so se v zemljo pogrezali konji. Kraljeva slatina tako kot vse druge slatine na tem območju vsebuje veliko železa. Ko jo natočite v kozarec, vonjate trpek železov okus, a je za pitje presenetljivo prijetna. »Vedno, ko gremo mimo vrelca, vsak spije kozarček,« je razložila domačinka Katja Koler.
Nekaj kilometrov stran je slatina v vasi Ivanjševci, ki bi kaj lahko postala tako slavna kot radenska. Je namreč edina izmed ščavniških slatin, ki so jo v preteklosti že prodajali, celo v Avstrijo so jo vozili. A je vojna pokopala podjetne ideje in danes je ivanjevška slatina prosto dostopna vsem obiskovalcem, njen okus pa je precej blažji kot okoliške mineralne vode.
Vulkanski fenomen
Nedaleč stran pa je še en nenavaden naravni fenomen, povezan z izviri. Ob cesti proti vasi Stavešinci, kjer je več urejenih izvirov slatin, so ob vasi Strmec vidne mofete, kar je vrsta vulkanskih fumarol. Recimo, da je to najbolj vulkanski pojav, kar jih lahko vidite v Sloveniji, in je zato registriran kot naravni fenomen državnega pomena. Gre za razpoke, iz katerih iz zemljine notranjosti uhaja plin, predvsem ogljikov dioksid.
Mofete v Strmcu so tako suhe kot mokre, kar pomeni, da na travniku ob cesti lahko opazite razpoke, ob katerih slišite le šumenje izhajajočega plina, ali pa, če se v kotanjah nabere deževnica, opazite brbotanje vode. V obeh primerih boste ob kotanjah opazili mrtve žuželke, legenda pa pravi, da zaradi plina ob mofetah, še posebno ob tisti v gozdu ob vasi Stavešinci, z neba padajo tudi ptice. Mofete so idealna učilnica geografije na prostem. So tudi le nekaj kilometrov oddaljene od nekih drugih mehurčkov – v Gornji Radgoni si lahko v Domu penine namreč ogledate pridelavo znamenite radgonske penine, ki jo tam lahko v vseh mogočih oblikah tudi degustirate.
