Zanimivo, kako ob isti besedi ljudje pomislimo na različne stvari. Da ne bi ovinkarili oziroma preveč naštevali, preidimo kar k tisti, ki je bistvena za to zgodbo. Miura. Ne bomo rekli, da ob njej vzporednico s priznano znamko bojlerjev potegnejo ljubitelji teh naprav, tisti, ki se denimo ukvarjajo z montažo teh grelnikov vode, pa zagotovo, saj podjetje Miura kakovostne bojlerje proizvaja že skoraj sto let, od leta 1927. Prav gotovo pa ob tej besedi na svoj priljubljeni šport pomislijo ljubitelji golfa, saj drugo podjetje Miura palice na poseben, patentiran način izdeluje že vse od leta 1957. Takisto velja za ljubitelje avtomobilov, ki se jim ob omenjeni besedi v misli nemudoma prikrade legendarni Lamborghinijev model miura. Ta je bil ob predstavitvi leta 1966 prvi športni avtomobil z zadaj sredinsko postavljenim motorjem, ki je poganjal zadnji kolesni par – šlo je za pogruntavščino, ki je pozneje postala standard za vse prestižne športne avtomobile z veliko zmogljivostjo.
Sicer bi lahko našteli še nekaj primerov, a spet kar preidimo k tistemu Miuri, ki je bistven za to zgodbo. Leto po predstavitvi omenjenega avtomobila se je namreč v Šizuoki na Japonskem rodil deček s prav takšnim priimkom (no, ker gre za tam precej pogost priimek, se jih je zagotovo rodilo več), ki sta mu starša nadela ime Kazujoši. In temu tokrat namenjamo pozornost zato, ker je danes, 58 let pozneje, najstarejši aktivni poklicni nogometaš, pri čemer pa se očitno ne namerava ustaviti, saj bi nogomet rad igral tudi v prihodnje. Če bo šlo, še 15 let, s čimer bi postal najstarejši vseh časov. S tem nazivom se trenutno lahko pohvali Egipčan Ezzeldin Bahader, ki je leta 2020 pri 74 letih in 125 dnevih zaigral na tekmi tretje egiptovske lige in v dresu kluba z imenom 6th of October (ne, ni pomota) dosegel tudi gol z enajstmetrovke. Ki ga je videlo tudi njegovih šest vnukov! Pri čemer pa je treba poudariti, da je Kazujoši Miura precej bolj znan in uspešen nogometaš.
Za reprezentanco tudi na SP – a v futsalu!
Da bo postal prav to, skoraj ni bilo dvoma že od mladih nog, potrdilo pa se je prav tako zelo kmalu, ko se je že pri rosnih 15 letih odpravil na drugi konec sveta – v Brazilijo. Brez znanja jezika in z enim samim ciljem – postati poklicni nogometaš. Leta 1986 je tako kot prvi Japonec debitiral pri Santosu, enem najprestižnejših brazilskih klubov, katerega dres je pred njim nosil denimo Pele, za njim pa Neymar, sledila pa je lepa kariera, razpotegnjena čez več desetletij. In več celin. Res je, da je največ časa preživel doma na Japonskem, a je kar nekaj let igral v že omenjeni Braziliji in tudi drugod. Denimo v Italiji za Genoo, pri kateri je postal prvi Japonec, ki je zaigral v tamkajšnji serie A, v Avstraliji, na Portugalskem in tudi pri še enih naših sosedih, na Hrvaškem za Dinamo Zagreb. Pri čemer se ga prav povsod radi spominjajo, saj je vselej zapustil pozitiven vtis – če že ne s številom golov, njegov igralni položaj je namreč napadalec, pa s svojim odnosom, profesionalnostjo in predvsem neomajno ljubeznijo do igre.
A najmočnejšega je torej puščal doma, na Japonskem. Bil je obraz začetkov profesionalne J-lige in prepoznaven ambasador japonskega nogometa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1993 je tako postal najboljši igralec japonske lige in tudi nogometaš leta v Aziji, v dresu japonske reprezentance pa je zbral kar 89 nastopov in 55 golov, a mu je selektor kljub temu odtegnil nastop na svetovnem prvenstvu 1998 – kar je bil, kot priznava, eden njegovih najtežjih trenutkov v karieri. A ustavilo ga to seveda ni in ko je leta 2000 končal reprezentančno kariero, se je še bolj posvetil klubski, pri čemer je leta 2012 pri 45 letih znova zaigral tudi v dresu reprezentance svoje države – a takrat, pozor, v futsalu! In to celo na svetovnem prvenstvu! »Nogomet me še vedno vznemirja. Uživam celo bolj kot takrat, ko sem igral v Braziliji,« je povedal pet let pozneje, ko je pri 50 letih za Yokohamo dosegel gol v drugi japonski ligi, po katerem sta v naslednjih letih sledila le še dva – oba v dresu kluba Suzuka Point Getters, katerega član je v četrtem rangu japonskega prvenstva tudi danes, ko se klub sicer po novem že eno leto imenuje Atletico Suzuka. Vmes se je med drugim za dve leti, bržčas zadnjič v karieri, znova preselil v Evropo, na Portugalsko, kjer je nastopal za drugoligaški klub Oliveirense, kjer seveda ni igral vsak konec tedna, a je z zgledom in profesionalnostjo navdihoval mlajše.
Igral bo, dokler bo lahko
Jasno, da lahko športnik v njegovi starosti še vedno igra nogomet, četudi na nižji ravni, je potrebna zvrhana mera discipline. Miurov dan se tako že nekaj desetletij začne ob petih zjutraj, sledi pa stroga rutina, ki obsega prehrano brez sladkorjev in alkohola, meditacijo ter zadnja leta tudi ledene kopeli. »Skrivnost ni v ničemer drugem kot v trdem delu in strasti. Igral bom, dokler mi bo telo dovolilo,« je tako povedal že večkrat in vedno znova poudaril, da se med treningom ne čuti starega. Ko pogleda okoli sebe in vidi mlade igralce, se tako le nasmehne: »Oni imajo več energije, jaz pa več izkušenj. Mislim, da se odlično dopolnjujemo.«
Neprimerljiva Miurova predanost nogometu seveda ni ostala neopažena niti med največjimi imeni tega športa. Da je zgled lahko vsem, so poudarjali številni, nekdanji brazilski napadalec Zico, ki je Miuro treniral na Japonskem, pa mu je polaskal: »Bil je vedno prvi na treningu in zadnji, ki je zapustil igrišče. Njegova profesionalnost je primer za vsakega igralca, ne glede na starost.«
Za mnoge je Kazujoši Miura tako že danes legenda. A zanj legenda ni nekaj, kar živi v preteklosti – zanj je to nekaj, kar ustvarja tukaj in zdaj. »Upokojitev ne pride v poštev. Želim igrati čim več minut. A ne gre za to, da besede upokojitev ni v mojem slovarju, gre le za to, da nanjo preprosto še nikdar nisem pomislil,« je tako povedal pred nekaj tedni, ko je prvič stopil na igrišče v svoji že 40. sezoni poklicnega nogometaša. Pri čemer vsi poudarjajo, da njegova navzočnost na igrišču ni le simbolična, saj s svojo nepopustljivostjo in karizmo v garderobi ostaja zgled ter dokazuje, da starost ni meja, če je volja dovolj močna.
