Svetovni dan sladoleda oziroma natančneje nacionalni dan sladoleda v ZDA, ki pa se je prijel po vsem svetu, zaznamujemo tretjo nedeljo v juliju. Pobudo zanj je dal nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan leta 1984, saj je želel počastiti priljubljenost sladoleda, ki ga je označil za »hranljivo in zdravo živilo«, ter spodbuditi ameriško mlekarsko industrijo.
Zgodovina sladoleda je daljša in pestrejša, kot si morda predstavljate. Njene korenine segajo tisočletja v preteklost, ko so si ljudje zaželeli osvežilnih poslastic. Že stari Kitajci so pred več kot 4000 leti mešali sneg z medom in sadjem. Tudi rimski cesar Neron je bil znan po tem, da je pošiljal svoje sužnje v gore po sneg, ki so ga nato začinili s sadnimi sokovi in medom. Podobne ledene pijače so poznali tudi v Perziji in drugih starodavnih civilizacijah. Legenda pravi, da je Marco Polo v 13. stoletju iz Kitajske v Italijo prinesel recepte za vodne sladolede, znane kot šerbeti. Ta novost se je hitro razširila po Italiji, kjer so jo plemiške družine, kot so Medičejci v Firencah, z navdušenjem sprejele. V 16. stoletju naj bi na dvoru Katarine Medičejske v Franciji prvič postregli z mlečnim sladoledom, kot ga poznamo danes. Njen kuhar naj bi razvil recept, ki je vseboval mleko, smetano in jajca, kar je pomenilo pravo kulinarično revolucijo.
Najdražji sladoled na svetu prihaja iz Japonske in se imenuje »bjakuja« (kar v japonščini pomeni bela noč). Njegova cena je vrtoglavih 873.400 japonskih jenov, kar je približno 6300 evrov za porcijo. Zakaj je tako drag? Narejen je iz izjemno redkih in dragih sestavin: belih tartufov iz Albe v Italiji, katerih kilogram lahko stane tudi več kot 10.000 evrov, parmezana in sakeja. In še: sladoled je okrašen z užitnimi zlatimi lističi.
