Morda si za začetek najprej poglejmo nekaj splošnih pojmov o piratih: gre za mornarje, roparje, ki napadejo, zasežejo ali uničijo ladje, ki plujejo po odprtem morju, včasih pa celo v pristaniščih ter ob obali. V preteklosti so bili vključeni še v druge kriminalne aktivnosti, kot sta tihotapljenje in trgovanje s sužnji.
Poznamo več vrst piratov, na primer: bukanirji so bili pirati, ki so v 17. stoletju napadali španske ladje, ki so plule po Karibskem morju. Na začetku so bili bukanirji običajni evropski priseljenci, predvsem Francozi in Angleži, ki so naselili otok Hispaniola in nekatere druge bližnje karibske otoke. Ukvarjali so se z lovom na divje živali, kasneje pa so postali mornarji. Anglež Henry Morgan je bil drzen bukanir, ki je bil dejaven v 17. stoletju. Poznan je bil kot izjemen vodja in strašen osvajalec, ki je vodil nekaj legendarnih bitk, ki so mu prinesle slavo in bogastvo.
Privatirji so bili obravnavani kot pirati, čeprav so bolj spominjali na mornarje, saj so bila njihova dejanja povsem zakonita. Imeli so dovoljenje za ropanje ladij, ki so pripadale sovražnim narodom. Privatirji kraljice Elizabete so bili znani kot »Sea Dogs«, najuspešnejši med njimi je bil Francis Drake.
Korsarji so bili na začetku vsi pirati, ki so bili aktivni v Sredozemskem morju med 15. in 16. stoletjem. Kasneje pa se je začel ta naziv uporabljati samo za francoske pirate. Za muslimanske korsarje iz severne Afrike pa se je uporabljal naziv barbarski korsarji.
Danes poznamo sodobne pirate, ki ne zaostajajo za zgoraj omenjenimi, pa naj gre za somalijske, jemenske oziroma kakšne druge nepridiprave. Imajo sodobno orožje in hitre čolne, s katerim ustrahujejo ladje.
Veliki pirati
Osredotočimo se na piratstvo 17. in 18. stoletja, ki velja za izjemno pestro obdobje. V celotni zgodovini piratstva so bili pirati najbolj vplivni v začetku 18. stoletja. To je bilo obdobje, ko so skoraj vse pomembne morske trgovske poti nadzorovali morski roparji. Za to obdobje se je uveljavil izraz zlata doba piratstva, ki je trajala med letoma 1650 in 1720, čeprav je med letoma 1715 in 1725 prišlo do izjemnega povečanja števila piratov, ki so ropali po Karibskem morju, ob ameriški obali, v Indijskem oceanu in zahodni obali Afrike. Za tako povečanje piratskih aktivnosti je več razlogov. Eden glavnih je povezan z visoko stopnjo brezposelnosti, drugi razlog je bilo povečanje števila ladij, ki so po odprtem morju prevažale dragocenosti. Okoli leta 1730 se je povečala vojaška prisotnost na morju, sprejeti so bili tudi mednarodni zakoni, ki so prepovedovali piratstvo, kar je pomenilo konec zlatega obdobja piratstva.
V zlatem obdobju piratstva se je najbolj proslavil Edward Teach oziroma Blackbeard, bil je mojster ustrahovanja in tudi odličen poslovnež, ki je vedel, kako zaposliti in obdržati svoje ljudi. Zastraševal je sovražnike in tako svoj strašen videz uporabil v svojo korist. K temu je močno pripomogla konoplja, ki je ustvarila oblak dima okoli njegove glave in ustvarila demonski videz. Blackbeard je v svojih napadih uporabljal drugačno taktiko kot drugi pirati. Svoje sovražnike je skušal z ustrahovanjem prisiliti k predaji brez boja. To je bilo v njegovem interesu, saj je ujete ladje lahko nato sam uporabljal, dragoceni plen pa ni bil uničen. Imel je tudi svojo zastavo črne barve z belim okostnjakom, ki je s kopjem kazal na rdeče, krvaveče srce.
Najuspešnejši pirat v 18. stoletju, ki je bil znan po vsem svetu, je bil nedvomno Bartholomew Roberts. Oropal in zajel je več ladij kot večina znanih piratov skupaj in je imel na vrhuncu svoje moči floto štirih ladij in več sto piratov. Takšen uspeh je dosegel z dobro organizacijo, karizmo in drznostjo.
Malce manj znan, pa kljub temu izjemno uspešen in drzen, je bil francoski pirat Oliver Lavasseur, ki so ga imenovali La Buse (kanja). Zakaj La Buse – ker je bil hiter in brezobziren, hkrati pa je imel močno sposobnost verbalnega napada na nasprotnike. Z Lavasseurjem je povezan mit o zakopanem zakladu in kriptogramu.
Oliver Kanja in njegov zaklad
Le Buse se je rodil okoli leta 1690, natančen datum ni poznan, v bogati meščanski družini in po odličnem izobraževanju je postal arhitekt. Med špansko nasledstveno vojno (1701–1714) si je od kralja Ludvika XIV. pridobil »kapersko« pismo in postal je gusar za francosko krono. Ko se je vojna končala, so mu ukazali, naj se s svojo ladjo vrne domov, vendar se je leta 1716 namesto tega pridružil piratski družbi Benjamina Hornigolda. Čeprav je imel brazgotino čez eno oko, ki mu je omejevala vid, se je Levasseur izkazal za izkušenega vodjo ter dobrega tovariša. Po letu uspešnega ropanja se je Hornigoldova skupina razdelila. Levasseur se je povezal s Samuelom Bellamyjem. Z ukradeno trgovsko fregato La Louise, ki je imela 22 topov, se je odpravil proti jugu Brazilije, kjer je napadal številne čolne in ladje. Po spopadih s Portugalci pri Ilha Grande in Ubatubi, kjer je bilo ubitih deset piratov, se je La Louise za nekaj dni zatekla v Cananéio. Tam je Levasseur izvedel za francosko trgovsko ladjo v bližnjem zalivu Paranagua. Med zasledovanjem ladje jih je ujela močna nevihta pri otoku Continga in 9. marca 1718 se je fregata potopila, pri čemer je umrlo približno 80 članov posadke. Levasseur je pobegnil na manjši Brigantiniji, ki je spremljala njegovo ladjo, in od tam odplul proti jugu v Sao Francisco do Sul. Pri tem kraju je oropal čoln, poln moke, da bi nahranil preživelo posadko. Pirati so nato odpluli proti severu in ponovno plenili ladje. Še istega leta se je Levasseur pojavil na Karibih na manjši ladji, ki mu jo je uspelo ukrasti na poti iz Brazilije. Kasneje se je pridružil svojim nekdanjim sodelavcem, ko so odstavili vodjo Williama Moodyja in ga nato izvolili za kapitana. Leta 1720 so napadli suženjsko pristanišče Ouidah v kraljestvu Whydah, na obalah današnjega Benina, in tamkajšnjo trdnjavo spremenili v ruševine. V tem času je njegovo bolno oko popolnoma oslepelo, zato je začel nositi očesno prevezo, kar je značilno za pirate. Od leta 1720 je Levasseur skupaj s pirati Johanom Taylorjem, Jasperjem Seagarjem in Edvardom Englandom izvajal napade iz oporišča na otoku Sainte-Marie, ki se nahaja tik ob Madagaskarju. Po teh morjih so plule težko oborožene in naložene ladje.
Najbolj se je proslavil z ropom portugalske ladje Nossa Senora do Cabo, ki je bila bogato naložena z zlatimi in srebrnimi palicami, zlatimi gvinejami in diamanti ter biseri, šlo je za enega najbogatejših plenov v zgodovini piratstva. Krona vsega je bil ognjeni križ iz čistega zlata, okrašen z diamanti, rubini in smaragdi. Bil je tako težak, da so ga morali nositi kar trije moški. Zakladi na ladji so pripadali škofu iz Goe, patriarhu Vzhodne Indije, in portugalskemu podkralju, ki sta bila oba na krovu in sta se vračala domov v Lizbono. Pirati so zavzeli ladjo, ne da bi izstrelili en sam strel. Plen so si razdelili, največ je seveda dobil Levasseur.
Leta 1724 so vsem piratom v Indijskem oceanu ponudili amnestijo, da bi opustili svojo dejavnost, toda Levasseur se ni odločil za predajo in se je skrivaj naselil na Sejšelih. Nazadnje so ga ujeli v bližini utrdbe Fort Dauphin na Madagaskarju. Odpeljali so ga v Saint-Denis na Reunion in ga 7. julija 1730 ob 17. uri zaradi piratstva obesili. Preden so ga obesili, naj bi odvrgel listič s kriptogramom, rekoč, da kdor ga bo dešifriral, bo našel njegov zaklad. Do danes ga še niso našli, kljub temu da ga na Sejšelih nekateri še vedno vneto iščejo na območju Bel Ombre že od leta 1949.
