Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat objavljamo prispevek bralke Larise.
***
Mucek, predraga moja ljubezen
Soba je bila v poltemi, ko sem prišla do Tvoje postelje … Pri vratih sem se za sekundo ustavila. Srce mi je razbijalo, roke so bile ledeno hladne, v glavi sem poskušala umiriti svoje misli. Potem sem le stopila do Tvoje postelje … Bil si pokrit s popolnoma belo rjuho. Počasi sem stegnila roko in jo odrgnila … Zagledala sem Tvoj obraz na njem trdno zaprte oči … Moja roka se te je nežno dotaknila. O, Bog, kako si bil lep! Spokojen. Tvoji brki so bili tako urejeni, ustnice so bile sproščene in na njih sem videla komaj viden smehljaj. Jaz sem ga videla, občutila. Lasje so obkrožali Tvoj obraz in za hip je bilo videti, kot da v resnici samo spiš in se boš zdaj zdaj prebudil, odprle se bodo Tvoje lepe rjave in tople oči in me pogledale. V njih vedno najdem toliko topline in ljubezni. Tvoje roke pa bodo poiskale mojo roko, jo spodbudno stisnile, potem pa jo boš ponesel k svojim ustnicam in jo poljubil. Šepnil: »Ljubim te … Ne skrbi, vse bo v redu …«
To si mi še to soboto povedal, ko sem bila pri Tebi na obisku. Bila sem oblečena v poročni kostim, v katerem sem ti odgovorila »da«. Vzela sem te, ljubi, in Ti si mene. Takrat sem pomislila: »O, Bog, hvala Ti, da bi le še dolgo trajalo …«
Zdaj pa stojim pred Teboj, dragi, zrem Vate in upam, da so to samo hude sanje, iz katerih se bom prebudila … Da, samo mora je bila in Ti še vedno ležiš ob meni, ena tvoja roka je pod mojim vratom, druga me objema čez trebuh, jaz pa ležim s telesom obrnjena s hrbtom proti tebi. Šepečeš mi besede: »Lepa moja žogica … mehka in topla …« Potem začneš prepevat tisto pesmico iz mojega otroštva … »Živela sta babica in dedek, ki nista imela otrok … In potem se jima je uresničila želja, prišla je Žogica Marogica!« Joj, kako sem se ujezila, te pesmice pa res nisem marala. Vsa divja sem se obrnila k Tebi in te kar odrinila … Ti pa: »A ti ni všeč? Pa tako mehka si …« Smejal si se in potem se je Tvoja roka znašla na moji zadnjici. Vedela sem, kaj temu sledi! Počilo je po njej … »Auuuuuuv!« se je razlegel moj glas … Potem si me poljubil. »Moral sem … tako si mehka! Moja žogica!« Še si se hihital kot kakšen najstnik. Tvoja roka pa me je božala. Pogledala sem Te hudo resno. »A te moram kaznovati!?« Še bolj si se zasmejal. Pokazal si mi zadnjo plat in rekel: »Kar daj!« In se sam udaril po njej. Jaz pa, kot sem bila neprevedljiva, sem se hitro nagnila k tvojemu obrazu, ga obrnila proti svojim ustnicam … Zgodilo se je tisto, česar nisi imel najraje. »Ne, raje te bom ugriznila v uho!« Še preden si lahko protestiral, sem te res ugriznila! »Aaaaaaaaaaauv!« si zastokal … »Ugriznila si me!« Podrgnil si si uho. In potem si me spet počil po zadnjici. »Zdaj pa mene boli!« sem se jaz uprla. »Ja, saj je prav, to je za to, ker ne spoštuješ, da sem jaz tvoj car in bog, pa te lahko samo jaz prevzgajam, medtem ko me moraš ti ubogati!«
Ko sem Te pogledala, sem opazila, kako so Ti oči hudomušno švigale sem in tja … »No, ja … ker pa sem dober, ti dovolim, da me poljubiš!« Morala sem se Ti nasmejati. Kako naj bi se jezila nate? Objel si me in stisnila sem se k Tebi. Občutila sem toplino tvojih kosmatih prsih in lepo mi je bilo. Pobožala sem Te po laseh in Ti šepnila: »Rada te imam, veš to? Hvala Bogu, ker Te je poslal v moje življenje!« Tvoj nasmeh je bil tako lep in srečen. »Veš, tudi jaz sem srečen! Tudi za to, ker me je poslal v tvoje življenje, da sem tvoj angel … ker te moram prevzgajati iz čarovnice v bolj pridno sužnjo, ker ne spoštuješ svojega carja … No ja, če boš pridna, si lahko moja carica!« si se glasno zasmejal … In taka besedna igrica je trajala še nekaj časa …
Poljubljal si me, me božal, me zmasiral in potem sva se ljubila. Na koncu sva zaspala objeta. Preden sem zaspala, pa sem se še enkrat zahvalila angelom za to ljubezen. Včasih sem se zbudila sredi noči in prisluhnila tvojemu dihanju. Tako lepo in mirno si spal, o, pa tudi smrčal, če je bilo treba. Rada sem te gledala … In ti mene …
In zdaj Te jaz božam, iz oči mi kar tečejo solze, srce pa trepeta … Kako naj živim brez Tebe, dragi? Brez Tvojega objema, Tvojega božanja, Tvojih pogledov … Pa vem, da Ti v resnici moram biti hvaležna … Res je … Dragi, hvala za to, ker sem Te smela ljubiti, in hvala, ker si mi vračal ljubezen. Poslavljam se od Tebe, tudi ker si bil moj učitelj in jaz sem bila tvoja učiteljica. Ljubi, bil si kot dar z neba … Bog Te je poslal takrat, ko sem mislila, da ne morem več ljubiti, in enako se je zgodilo Tebi. Nimam pravice obtoževati, da so mi Te vzeli, bil si mi dar, tako kot jaz Tebi. Biti hvaležna za vse, kar sem spoznala ob Tebi, da sem zadnja leta dejansko živela. Težko Te spuščam iz srca, iz svoje duše, a Te moram. Ne morem in ne smem Te zadrževati ob sebi. Ne smem se Te lastiti, vendar mi dovoli, da Te kdaj obiščem s svojimi mislimi na način, ki mi je najbližji … Ko bom v stiku z božjo ljubeznijo, Te objamem na tak način, Ti malo potožim, a Ti tudi povem, kaj vse sem doživela zdaj, ko si ti zgoraj, jaz pa tu. Potem Te spet občutim in mi bo tako lepo …
Dragi moj mucek, občutim Tvojo bližino, tako kot občutim svoje vodnike. Osvobajam Te svoje odvisnosti, bolečine, dajem Ti samo svojo ljubezen … Nekoč se srečava na tistem nivoju kot dve svobodni duši, ki sta si bili namenjeni, da izkusita ljubezen … In zdaj pojdi naprej v svetlobo, tam Te čakajo nove naloge, jaz pa Ti bom v oporo, kot vem, da boš tudi Ti meni, ko Te bom potrebovala tukaj na zemlji … In nekega dne se uzreva v ljubezni, svetlobi … Poljub …
Z ljubeznijo … Larisa
