Tres, quatro, quatre, seis, sei, siete, sette, mora, morra, murra, tako je minuli konec tedna v različnih jezikih odmevalo sredi vasi Pregara daleč v zaledju slovenske Istre. Pregara je bila namreč gostiteljica svetovnega prvenstva v mori Mora mondo. Pomerila se je pisana druščina več kot 100 igralnih parov iz Katalonije, Valencie, Aragona, Nice, Savoje, Sardinije, Sicilije, Korzike, Furlanije - Julijske krajine, Aoste, Trentina in Istre. Prvenstvo ni zasnovano kot tekmovanje med državami, temveč med regijami. Zanimivo je tudi, da sta slovenska in hrvaška Istra nastopili kot skupna regija. Zmagovalni pokal in pršut sta v Pregari pobrala Melissa Hank in Loic Borriglione iz francoske Nice, ki sta tako ubranila lanski naslov svetovnih prvakov.
Predvideti, kako igra nasprotnik
Igranja more ne moreš zgrešiti. Je namreč slišati precej glasno in kaotično, tako zelo, da je prvo srečanje s to igro lahko kar malce zastrašujoče. Videti je, kot da se skupina živčnih parov na vaški šagri na ves glas prepira, tolče z roko po mizi in se bodo zdaj zdaj stepli. A to je mora, to je njen ritem, strast in glasno poudarjanje izrečenih števil. In eden od sloganov More mondo je: Igrajte moro, ne vojne!
Moro igramo v dvojicah, par proti paru, zbrani okoli mize. Igramo s prsti ene roke, tako da z nasprotnikom sočasno iztegnemo poljubno število prstov nad mizo, silovito, kot bi vrgli nož. Tik pred tem glasno zavpijemo, koliko bo po našem premisleku znašal seštevek vseh prstov na mizi. Enako naredi nasprotnik. Zmagovalec je tisti, ki ugane pravilen seštevek vseh prstov. In takoj naprej, glasno in v ritmu. Zveni preprosto, a to je varljiv občutek, do zmage ni lahko priti. Igra je zelo hitra, v zgolj sekundi ali še manj je treba predvideti, koliko prstov bo pokazal nasprotnik, da uganeš seštevek. Mora ne pozna števila nič, saj stisnjena pest brez iztegnjenih prstov ne pomeni nič, ampak ena. Dve dlani z vsemi iztegnjenimi prsti pa je deset oziroma mora.« Ime mora torej pomeni deset.
»To je psihološka igra. Pomembno je opazovati nasprotnika oziroma ga preučevati med igro. Predvideti moraš zaporedja nasprotnika, kakšne številke se mu ponavljajo, ali ima raje manjše ali večje številke in v kakšnem ritmu jih menja. Hkrati pa mu moraš ti ponujati taka zaporedja, da mu jih ne bo uspelo razvozlati,« psihologijo igre razlaga Paulo Stepančič, eden od glavnih organizatorjev prvenstva v Pregari iz društva Fined. »Dober igralec postaneš z igranjem in pridobivanjem izkušenj. Bolj samozavestni ljudje bodo v tej igri boljši, ker se bodo težje pustili, da nasprotnik vodi igro,« našteva. Primerna je za vse starosti, od otrok do stoletnikov. Za ženske velja, da imajo boljšo intuicijo, a jih so okoli mize za moro pri nas v veliki manjšini. V Kataloniji, Franciji in Italiji se jih pridružuje precej več.
Zmagovalka Melissa Hank pravi, da je začela igrati pred desetletjem, bolj ko ne po naključju. »A me je takoj potegnilo. Ko sem šla prvič na svetovno prvenstvo na Sardinijo, sem se še bolj navdušila. Bolj kot tekmovanje je pri mori pomembno, da se vsako leto srečujemo in uživamo. Govorimo različne jezike, a lahko komuniciramo in igramo isto igro,« je poudarila.
»Ko sem kot otrok prvič videl igranje more, mi sploh ni bilo všeč in nisem hotel niti poskusiti. To je nora igra, vsi kričijo in preklinjajo, sem si mislil. A ko me je oče naučil osnov, sem se navdušil in leta 2017 začel tudi tekmovati,« pravi njen igralni partner Loic Borriglione. Najraje ima zelo hitro različico igre, kot jo igrajo v Nici. Na svetovnem prvenstvu pa se morajo tekmovalci prilagoditi načinu igre v gostujoči regiji. In njegov recept za zmago? »Analizirati moraš nasprotnika, njegova zaporedja števil, hkrati pa moraš spreminjati svoje način igre, ko te on spregleda,« pravi. Intuicija in matematika, pa nekaj sreče, se strinjata dvakratna svetovna prvaka.
Korenine v starem Egiptu
Mora je v zaledju slovenske Istre priljubljena družabna igra. Dandanes jo lahko vidimo predvsem na vaških šagrah, denimo v Koštaboni, Pučah, Borštu, bolj resno in redno pa naj bi jo po ocenah igralo približno 80 ljudi. Paulo Stepančič pravi, da so v Istri šele z razmahom interneta ugotovili, kako razširjena je po Sredozemlju in še kje po svetu. In to od nekdaj, korenine so verjetno že v starem Egiptu. »V egipčanskih piramidah so v poslikavah našli prizore igranja more. Zato je to najstarejša igra na svetu,« trdi Stepančič. Ko si je pred desetletjem slovenska ekipa iz radovednosti prvič ogledala svetovno prvenstvo v Franciji, so se vsi zaljubili v svet more. Tako da je zdaj že pravilo, svoj letni dopust prilagodijo svetovnim prvenstvom. Prihodnje leto ne bo treba daleč, pripravila ga bo Furlanija - Julijska krajina.
»Kamor koli potujem, sprašujem starejše ljudi, ali igrajo moro. In marsikje se spominjajo, da so jo igrali njihovi dedi, zdaj pa je še dolgo ne več,« pravi Paulo Stepančič. Zanimivo je, da je v Italiji igranje more prepovedano, že vse odkar je to prepovedal Benito Mussolini, češ da je to nevarna igra na srečo, ker so jo igrali za denar in je marsikdo izgubil premoženje. Zakon je ostal do danes, izjemi sta le avtonomna pokrajina Trento in od letos tudi dežela Furlanija - Julijska krajina, kjer so prisluhnili društvom, ki ohranjajo to starodavno tradicijo, in končno legalizirali igro. Giusy Ferreri iz Združenja za igranje more na Sardiniji: »Pri nas je mora izjemno pomembna. Po eni strani je prepovedana, tako da moramo za vsako tekmovanje posebej pridobiti dovoljenje prefekta. Po drugi strani pa načrtujejo, da bi jo uvedli v osnovne šole, ker razvija matematične sposobnosti.« Na univerzi v Sassariju so sestavili robota, poimenovali so ga Gavina, ki je igral moro proti človeku, a ga ni premagal.
Posebnost igre je tudi to, da jo v različnih regijah igrajo po svoje: ponekod bolj »teatralno«, drugje bolj »ritmično«, kar prvenstvu daje še dodatno pestrost in značaj. »Z vodilnimi iz društev drugih držav smo razpravljali, ali bi kazalo pravila poenotiti, a smo sklenili, da je bolje ohranjati vso raznolikost igre in njene tradicije v posamezni regiji,« pravi Stepančič. Mora ni le tekmovalna igra, temveč tudi del kulture in mednarodnega povezovanja.
Svetovno prvenstvo prvič pri nas
Organizacija svetovnega prvenstva v Pregari s približno 120 prebivalci ni bilo preprosto. Domačinom so pomagali krajevna skupnost, koprska občina in sponzorji, a brez neštetih ur prostovoljnega dela širše ekipe in več kot 60 prostovoljcev ne bi šlo.
Prvenstvo v Pregari je trajalo tri dni. V petek popoldne so se začeli zbirati igralci z vseh vetrov. Dobro je namreč, da pred tekmovanjem zaigrajo neformalno, za veselje, tudi zato, da se različice igre in pravila uskladijo. Kako lahko igrajo Katalonci in Slovenci skupaj, kako se sporazumejo? »Povsem preprosto, jezik sploh ni problem. Istrani jo igramo v istrobeneškem narečju, ki prav tako kot italijanščina izhaja iz latinskega korena. V francoščini in španščini so poimenovanja števil podobna. Tri je tre, tres, trois …« šteje Stepančič. Glasna igra osuši grlo in skoraj pravilo je, da so tekmovalci naslednji dan hripavi ali brez glasu. Igra torej kar kliče po pijači, da lažje steče. Ne preseneča, da je na sobotnih celodnevnih dvobojih že popoldne zmanjkalo piva in so morali pripeljati novo pošiljko. Številni igralci pa so tudi po tekmovanju igrali moro še pozno v noč, za zabavo pač.
