Obstajajo mesta, ki vas očarajo s svojo zgodovino, s sledovi cesarjev, kraljev in vojn, s tihimi ulicami, ki dišijo po preteklosti. In obstajajo kraji, kjer narava prevzame glavno vlogo – kjer tišina rek in moč slapov izbrišeta vse, kar ste tisti dan prinesli s seboj. Potem pa prispete v Jajce. Mesto, ki si ne izbira strani. V njem zgodovina in narava ne stojita druga nasproti drugi, nasprotno, sobivata. V istem pogledu, na istem kamnu, pod istim nebom.
Jajce je brez dvoma eno najbolj edinstvenih mest v Bosni in Hercegovini. Njegovi mogočni slapovi, ki se spektakularno spuščajo sredi mesta, so bili že večkrat razglašeni za ene najlepših na svetu. A manj znano je, da le pet kilometrov stran obstaja prav poseben kraj, ki zvesto pričara življenje iz nekih drugih časov. To so mlini na Plivi – izjemen primer tradicionalnega stavbarstva in ena najlepših kulturnih znamenitosti Bosne in Hercegovine.
Mlini na Plivi – varuhi tradicije in nekdanjega načina življenja
Na naravni lehnjakovi pregradi, ki povezuje Veliko in Malo Plivsko jezero, stoji kot iz pravljice dvajset lesenih hišic. Te, kot bi lebdele nad vodo, slonijo na svojih nogah v brzicah reke Plive. Gre za stare mline – tihe čuvaje stoletij, dragocene ostanke nekdanjega vsakdana in žive dokaze mojstrstva lokalnih obrtnikov.
Njihove temne lesene fasade in strehe se popolnoma zlivajo z naravnim okoljem, šumenje vode pa vas popelje v čas, ko je imel vsak mlin svojo zgodbo. Zgrajeni pred več kot 400 leti – večinoma iz odpornega hrastovega lesa – ti mlini predstavljajo dragocen biser ljudske arhitekture. Njihova preprosta, a domiselna konstrukcija odraža razumevanje narave in življenje z njo, ne proti njej. Danes veljajo mlini na Plivi za enega najbolj slikovitih primerov sožitja človeka in narave v vsej regiji.
Nekoč v lasti premožnejših posestnikov
Ko so bili mlini zgrajeni, so pripadali premožnejšim posestnikom, vendar so jih uporabljali tudi kmetje iz okoliških vasi. Dogovor je bil preprost – mlin se ni plačeval z denarjem, temveč z moko. Del zmletega pridelka je ostal lastniku mlina kot nadomestilo za uporabo. Iz oddaljenih vasi so ljudje na konjih vozili vreče pšenice in koruze, potrpežljivo čakali na vrsto in se nato z moko vračali domov. Čeprav je bil postopek naporen, je bil za vsakdanje življenje izjemno pomemben. Vodo so izkoriščali kot naravno pogonsko silo, ki je tiho in zanesljivo poganjala lesena kolesa desetletja in stoletja.
Obnova in ponovna oživitev tradicije
Z industrializacijo in novimi tehnologijami so mlini počasi izgubljali svojo uporabno vrednost. Voda je še naprej tekla, vendar so se kolesa ustavila, lesene hišice pa so začele propadati. A leta 2005 se je začela prenova – šest mlinov so tehnično obnovili in jih znova spravili v pogon, preostali pa so restavrirani tako, da zvesto odražajo prvotni videz in konstrukcijo.
Zaščiteno kulturno območje
Danes šteje kompleks dvajset mlinov in ima status zaščitenega kulturnega krajinskega območja, ki mu ga je podelila komisija za ohranjanje nacionalnih spomenikov Bosne in Hercegovine. Vsako leto jih obišče na tisoče obiskovalcev z vsega sveta. Posebnost, ki navdušuje, je dejstvo, da mline še vedno poganja izključno voda – brez pomoči dodatnih mehanizmov, točno tako kot pred več kot štirimi stoletji.
