Velja, da je na Blejskem otoku zaradi svetlobe vzhajajočega sonca najlepše ob sedmih zjutraj, in podobno drži tudi za pogled iz Titove čajnice na otok, ki človeka ne pusti ravnodušnega. Prav zgodnje jutranje ure pa so v izognitev gneči lahko tudi najboljša izbira za obisk tega sicer turistično obleganega kraja, ki si ga morda lokalni prebivalci kljub vsemu želijo vsaj enkrat ogledati od blizu.
A zagotovila, da bo obisk znamenitosti potekal v miru in brez navala turistov ter vztrajnega fotografiranja, vzklikanja in drugih oblik izražanja navdušenja obiskovalcev nad videnim, ni. Je pa zato obisk jezerskega otoka, pospremljen z vrvežem, lahko še priložnost za opazovanje množičnih turističnih fenomenov. Ena od točk obiska Blejskega jezera, ki je po denacionalizaciji kljub nasprotnim prizadevanjem države pred leti pod upravljanjem Cerkve, je svetišče Marijinega vnebovzetja, ki je od leta 1999 razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena.
Od cerkve do proštije
Na Blejskem otoku, ki je ledeniška tvorba, stara nekaj deset tisoč let, današnjo obliko pa so izoblikovali človeški posegi skozi stoletja, je več zgradb: cerkev Marijinega vnebovzetja, razgledni zvonik, kapela, puščavnica, kjer je nekoč prebival duhovnik puščavnik, mežnarija, potičnica in proštija, ki je bila namenjena duhovnikom in oskrbi romanjem, sedaj pa sta v njej galerija in muzej. Otok je bil najprej posvečen Živi, poganski boginji ljubezni, po pokristjanjevanju pa je to zamenjala krščanska Marija. Staroslovansko svetišče je tako nadomestila cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu, ki jo spremlja še kapela.
Arhitekturno središče otoka tako predstavlja cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je bila v preteklosti večkrat prezidana. Romanske oblikovne prvine je sredi 15. stoletja preglasila gotika, večjih prenov pa je bila potrebna po dveh potresih, leta 1511 in znova leta 1622. Današnjo podobo je svetišče dobilo v baroku, konec 17. stoletja. V tem času, kot je v enciklopediji naravne in kulturne dediščine DEDI zapisala Simona Kermavner iz ZRC SAZU, je nastala tudi kakovostna sakralna oprema.
»Lesen, bogato okrašen glavni oltar, ki zavzema celotno vzhodno steno prezbiterija, je iz leta 1747. V tronu vidimo kip sedeče Marije z detetom, ob strani stojita kipa nemškega cesarskega svetniškega para, Henrika II. in Kunigunde, po zaslugi katerih je Bled prišel v posest briksenških škofov,« je strokovnjakinja predstavila del notranje opreme blejske cerkve. Pri čemer glavni pozlačeni oltar, ki s krili posega v prostor, s svojim okrasjem izhaja iz tradicije oltarnih nastavkov 17. stoletja, ki predstavljajo vrh naše rezbarske umetnosti v tem času, kot so o sakralnem središču med drugim zapisali na spletni strani Blejskega otoka. Kot pravijo, pa zgodnje jutranje sonce daje poseben pečat tudi notranjosti svetišča, ko skozi okno za oltarjem osvetli ne le ta sakralni element, temveč celoten prostor.
Trije starejši stranski oltarji, kot je še navedla Simona Kermavner, iz črnega marmorja s pisanimi intarzijami so iz delavnice kamnosekov Mihaela Kuše (Cussa) in Francesca Ferrate. Slike na njih pa pripadajo beneški »šoli«. Medtem ko so orgle slikovito pročelje dobile leta 1639 v delavnici celovškega mojstra Pavla Rottemburgerja.
Prav tako v baročnem času je nastalo tudi monumentalno otoško stopnišče, ki ga oblikuje 99 stopnic, njegova prvotna simbolika pa je povezana s sakralnim, romarskih pomenom kraja. A to ni vse, saj je z južnim kamnitim stopniščem povezan tudi poročnim običaj, po katerem ženin nevesto v znak svoje zrelosti in zanesljivosti odnese po vseh teh 99 stopnicah, ki vodijo od pristana k vrhu otoka.
Legenda o zvonu želja
V otoški cerkvi je priljubljen tudi zvon želja, s katerim je povezana še vedno živa legenda. Ta pripoveduje, da je na blejskem gradu živela mlada vdova, ki je v spomin na pokojnega moža zbrala vse svoje srebro in zlato ter ga dala vliti v zvon, z željo, da ga daruje Marjini cerkvi na jezeru. A med vožnjo na otok se je zaradi nevihte čoln s čolnarji in zvonom potopil. Vdova se je v vsej svoji žalosti umaknila v samostan v Rimu. Po njeni smrti je papež na Blejski otok poslal drug zvon, ki izpolnjuje želje.
Kot je navedeno v spletni enciklopediji DEDI, je zvon želja sicer leta 1534 vlil zvonar iz Padove, v povezavi z legendo pa ga spremlja običaj, da vsako leto iz jezera simbolično potegnejo potopljeni zvonec.
Mogočni samostojno stoječi zvonik je še ena otoška znamenitost. V spodnjem delu je gotski, medtem ko je bil osrednji del pozidan po potresu leta 1511, v katerem je bil močno poškodovan in sprva le za silo popravljen z leseno zgradbo. Zvonik so temeljito prenovili leta 1680. V njem so trije bronasti zvonovi, leta 2013 pa je bila njegova notranjost vključno z mehansko nihajno stolpno uro v celoti obnovljena. Na vrh se je mogoče povzpeti po kar nekaj stopnicah, kjer je tudi stara stolpna ura, ki deluje na osnovi uteži.
