Ko je Matej Hribar prvič slišal za Krono Slovenije, izziv, ki ga je zasnoval legendarni alpinist Viki Grošelj, je bil najprej skeptičen. Zdelo se mu je, da gre za še eno različico že znanega prečenja slovenskih vrhov. A ga je nekaj v tej zgodbi vseeno začelo vleči. Grošljeva knjiga Krona Slovenije (2020), v kateri je opisal desetdnevno pohajkovanje po slovenskih vrhovih, je pustila globlji pečat. »Ni šlo zgolj za višince in kilometre, ampak za poti skozi gričevja in hribovja, ki jih običajno spregledamo. Za poti, ki ponujajo fantastične razglede in nadvse barvito širijo naša obzorja,« pove Hribar. Poti, speljane med 500 in 1200 metri nadmorske višine, tam, kjer se gozdovi prepletajo z zapuščenimi stezami, kjer pot iz ene vasi vodi v drugo – brez velikih markacij, a z veliko zgodbami.
Teren spoznavala po etapah
Hribar se je skupaj s tekaškim partnerjem Aljošo Smolnikarjem odločil, da bo izziv sprejel. Dve leti sta potrebovala za priprave – brez hitenja, brez potrebe po tekmovalnosti. Samo želja po poti, po občutku svobode in spoštovanje do narave. In ko sta se odpovedala klasičnim tekaškim tekmovanjem, je bila odločitev, da se podata na Krono, naravna. Po etapah sta spoznavala teren, preizkušala različne pristope, prilagajala strategijo. Na pot pa sta stopila konec junija 2025, med vročinskim valom, ob državnem prazniku, ki je sovpadal s 130. obletnico postavitve Aljaževega stolpa.
Začela sta zgodaj zjutraj, v torek, 24. junija, v Guncljah na obrobju Ljubljane. Po 71 urah, 47 minutah in 34 sekundah sta se vrnila – izmučena, a izpolnjena. »Prehodila in pretekla sva okoli 275 kilometrov (po GPS-podatkih in brez bližnjic), uradna dolžina trase sicer meri 312 kilometrov. Premagala sva okoli 17.200 višinskih metrov vzponov,« pove Hribar in četudi sta pot razdelila na štiri dneve, so bili ti vse prej kot lahkotni. »Dnevno sva opravila približno 70 kilometrov in do 4300 višinskih metrov vzpona. Povprečno 18 ur gibanja na dan – in le nekaj ur za spanje, regeneracijo, prehrano,« opiše Hribar.
Prve težave na poti že drugi dan
Prvi dan je vodil čez Škofjeloško hribovje, prek Lubnika, Starega vrha, Blegoša in do Soriške planine. Bil je dolg, a še ne najtežji. Telo je bilo spočito, um zbran. Pomembno je bilo le ohranjati tempo in ne podleči zanosu začetka.
Težave so se začele drugi dan. »Zagrizla sva proti Črni prsti in Rodici, se spustila v Bohinj in nadaljevala pot skozi dolino Voje. Najhujši sovražnik sta bila vročina in pomanjkanje vode,« pove Hribar. Smolnikar stanje opiše z besedami: »Ko tečeš in slišiš ter vidiš vodo, a se je zaradi globokih tolmunov ne moreš dotakniti … Ponekod so bili tudi potočki suhi, sence skoraj ni bilo.« Izčrpanost zaradi vročine je dosegla vrhunec pod Vodnikovim domom. Ob sedmih zvečer sta stopila na Triglav – zasneženi deli poti so jima omogočili vsaj nekaj hlajenja. »Spust v dolino Vrat je bil zahteven in poln spolzkega grušča. Tudi zato sva do Mojstrane prišla šele okoli polnoči. V sobi na Dovjem sta si nato čez noč nabrala nekaj moči. Tretji dan naj bi bil lažji, pa se je izkazalo drugače. Orientacijska napaka, pomanjkanje označb, iskanje poti čez nepokošene travnike – vse to nama je pobralo veliko časa in energije,« pove Hribar in doda, da sta potem vseeno našla vlako in naprej lovsko pot ter prvo markacijo, ki ju je pripeljala do koče pod Golico.
Z Golice prek sedel in planin do Stola
Nadaljevala sta čez Karavanke, vzpon na Stol pa je bil zamejen s prehransko krizo. Hribar, ki težko je energijske tablice med tekom, je že čutil, da mu telo sporoča, da tako ne bo šlo več dolgo. Le v planinskih kočah si je lahko privoščil kaj konkretnega – juho ali ričet, kruh, nič več. A vztrajala sta. Z Golice prek sedel in planin do Stola, nato v dolino in prek Ljubelja do planine Prevala in Dobrče. Vse se je dogajalo v pozni noči – znova z izgubljeno orientacijo, tokrat rešeno s pomočjo domačina, ki jima je pokazal pot z vrha.
Po treh dneh ni bilo več prostora za napake. Žulji, prebavne težave, utrujenost, vročina – vse to je bilo del poti. A tudi podpora je bila tam. Matejeva partnerica Tanja in sin Jošt sta bila ob njiju vsaj dvakrat na dan, kjer je bilo pač mogoč priti z avtom. Vsaka steklenica vode, vsak obrok, vsaka topla in spodbudna beseda so jima dali novo moč. Tudi druge podrobnosti niso bile nepomembne: pravilna oprema, hrana, čelna svetilka, liter tekočine v nahrbtniku, nekaj gelov in knjižica za žige – mala prtljaga za velik cilj.
Četrti dan je prinesel največ vprašanj. Od Češke koče do Grintovca, nato dol v Kamniško Bistrico – spust, ki izmuči še najbolj trdožive. Tam v dolini ob enajstih ponoči bi se lahko odločila, da je konec. A se nista. Znova sta si samo pogledala v oči in šla. »Najprej do Šmarne gore. Sam sem imel tako utrujene noge, da nisem več zmogel teka. Hvala Aljoši, ki me je ves čas bodril,« prizna Hribar. »Do Guncelj in do nevidne ciljne črta sva prišla zjutraj ob 7.23, sedem minut pred potekom četrtega dne,« pove Smolnikar, ki potrdi Hribarjevo izkušnjo, da tukaj vseeno ni šlo za zgodbo o rekordu, niti o premagovanju drugih. Bila je zgodba o dveh prijateljih, ki sta stopila na pot brez tarnanja, brez tekmovalnosti, z jasnim ciljem: iti čez. Doživeti. Biti tam. »Če kdo razmišlja, da bi šel po isti poti – naj gre. Ne zaradi številk, ampak zaradi občutka in razgledov. Po svoje. Vsaj kakšno etapo. Narava je čudovita in ljudje v gorah neverjetno srčni,« pravita Matej Hribar in Aljoša Smolnikar. Tako kot je zapisal tudi Viki Grošelj. Oba tudi dodajata, da je bilo vmes nekaj hudih trenutkov, nekaj dvomov in bolečine. »Ampak pot je bila vredna vsakega koraka. In vsake kaplje znoja.«
