Nekdaj zelo razširjena vrsta je na polotoku Yorke skoraj izumrla, a je naravno katastrofo nedavno preprečil projekt Marna Banggara, ki so ga začeli lokalne skupnosti in pripadniki naroda Narungga. Kot poroča CNN, so se odločili postaviti 25 kilometrov dolg ograjeni prostor, kjer so mali vrečarji ves čas pod nadzorom. Med letoma 2021 in 2023 so tja preselili okoli 200 bertongov iz različnih delov Avstralije, da bi povečali gensko raznovrstnost.
Bertongi, ki jih narod Narungga imenuje yalgiri, imajo pomembno ekološko vlogo. Pri iskanju podzemnih gliv prekopavajo zemljo in tako na leto premaknejo več ton prsti, kar izboljšuje njeno rodovitnost in pomaga pri kaljenju rastlin. Prehranjujejo se z gomolji, semeni in žuželkami. A da pridejo do hrane, morajo veliko kopati. »En sam bertong lahko prekoplje od dve do šest ton zemlje na leto. So pravi mali naravni vrtnarji,« je pojasnil koordinator projekta Derek Sandow.
Za večino težav kriv vpliv človeka
Ekipa si želi, da bi v prihodnjih letih na območje polotoka vrnili še več lokalno izumrlih vrst. Med njimi so evropski javnosti dokaj neznane vrste južni rjavi bandikut, rdečerepi pascogal in zahodni kvol. Strokovnjaki menijo, da bi izboljšanje sistema z razširjanjem vrst lahko tako pripomoglo k turizmu kot pomagalo lokalnim podjetjem in kmetijstvu.
Razlogov, zakaj so številne avstralske živali izumrle ali skoraj izumrle, je več, a večina jih je neposredno povezana z vplivom človeka po evropski kolonizaciji. Evropejci so namreč v Avstralijo prepeljali plenilce, kot so divje mačke in lisice, ki jih prej tam ni bilo. Avstralski vrečarji, ptice in glodavci se niso razvili skupaj z njimi, zato se ne znajo učinkovito braniti pred njimi. Marsikatera majhna vrsta je postala hiter plen.
Del prostora za življenje so avtohtone vrste izgubile zaradi uničevanja in spreminjanja habitatov. S širitvijo kmetijstva in mest so izginili travniki, gozdovi in grmišča. Mnoge avtohtone vrste so odvisne od zelo posebnih habitatov, ki so bili posekani, požgani ali spremenjeni v pašnike.
Pomemben vpliv je imel še spremenjen režim požarov. Aboriginska ljudstva so tisoče let skrbno upravljala ogenj.
Po kolonizaciji se je način upravljanja spremenil: nekatera območja predolgo niso zagorela, drugje pa so se začeli širiti močni požari. Številne živali so občutljive za intenzivne požare in v njih niso preživele.
