Podoba srednjega veka je trdovratna. V kolektivni zavesti je to obdobje blatnih cest, smrdljivih teles in nebrzdanih bolezni, ki ga najbolje pooseblja groteskni lik Jacquouille la Fripouille iz francoske filmske uspešnice Obiskovalci (Les Visiteurs). Toda zadnja desetletja arheoloških raziskav in natančno prebiranje zgodovinskih virov rišejo povsem drugačno sliko – sliko družbe, ki je bila presenetljivo predana higieni.
Izkopavanja po vsej Evropi odkrivajo neštete dokaze o materialni kulturi čistoče. Najdeni niso samo glavniki iz kosti in lesa, pač pa celo pincete, pripomočki za čiščenje nohtov in ušes ter britvice. Ti predmeti niso bili redkost, namenjena samo bogatim, ampak del vsakdanje opreme. Strokovnjaki zdaj trdijo, da mit o umazanem srednjem veku v resnici ni srednjeveški, temveč je produkt 19. stoletja. Bil je priročno orodje za obdobje industrializacije in domnevnega napredka, ki je želelo poudariti lastno razsvetljenost v primerjavi z domnevno barbarsko preteklostjo.
Kako se je torej ta karikatura tako močno zasidrala? Sled vodi neposredno do vplivnih, čeravno pogosto romantično obarvanih zgodovinarjev 19. stoletja. Ključno vlogo je odigral francoski zgodovinar Jules Michelet. V svojem vplivnem delu Čarovnica (La Sorcière) iz leta 1862 je zapisal, da je srednjeveška vera napovedala vojno mesu in čistoči.
Daleč od tega, da bi se vodi izogibali
Ta trditev, ki so jo pozneje povzeli številni, je po mnenju sodobnih medievistov znanstveno neutemeljena. »Dolgo časa se je higiena v srednjem veku zavračala brez pravih dokazov,« je nedavno za francoske medije komentirala Danièle Alexandre - Bidon, priznana francoska medievistka in avtorica knjige Higiena v srednjem veku. Zgodovinarji 19. stoletja so se raje osredotočali na kralje, vojne in teologijo, medtem ko je bilo vsakdanje življenje, še posebno kultura telesa, prezrto in prepuščeno predsodkom. Šele z vzponom socialne zgodovine in arheologije vsakdana v šestdesetih letih so strokovnjaki začeli sistematično raziskovati latrine, ostanke kopališč in higienske pripomočke. Kar so odkrili, je ovrglo Micheletovo tezo.
Daleč od tega, da bi se vodi izogibali! Srednjeveški ljudje so v njej uživali. Navada je bila, da si ljudje umijejo roke pred vsakim obrokom in po njem, navajajo različni viri. Obraz so si umivali vsako jutro, noge pa zvečer. Dojenčke so kopali večkrat na dan, ženske pa so opravile obredno kopel po porodu, da bi obnovile svojo čistost.
Najbolj presenetljiv dokaz je razširjenost javnih kopališč. Ta niso bila samo ostanek rimske dediščine, temveč cvetoča gospodarska dejavnost. V Parizu je že v 12. stoletju kronist Alexander Neckham tožil, da ga zjutraj zbuja poulično vpitje, češ da so kopeli preglasne. Nekaj desetletij pozneje je imelo mesto najmanj 32 registriranih javnih kopališč. V srednjeveškem Krakovu jih je delovalo dvanajst. Ta kopališča, ki so jih za ogrevanje vode pogosto gradili v bližini pekarn, niso služila samo higieni. Bila so ključna družbena središča, kjer so se ljudje srečevali, sklepali posle, jedli in celo igrali družabne igre. V nemških in nizozemskih mestih so bili upravljalci kopališč, znani kot baderji, pogosto tudi brivci in ranocelniki, ki so opravljali osnovne medicinske storitve, kot so puščanje krvi, puljenje zob in oskrba manjših ran.
Tudi elite so bile obsedene s čistočo. Angleški kralj Ivan Brez dežele je v 13. stoletju na potovanja po kraljestvu s seboj jemal osebno kopalno kad in spremljevalca, ki je skrbel zanjo. Kopanje je bilo ključni del obredov, kot je bilo posvečenje v viteza ali priprava na pomembne cerkvene praznike.
Renesansa prinesla preobrat
Paradoksalno je, da se je odnos do higiene drastično spremenil šele z obdobjem, ki ga imamo za vrhunec civilizacije – renesanso. Ključni dejavnik je bil uničujoč prihod črne smrti sredi 14. stoletja in poznejše epidemije kuge. Takratni zdravniki so, ne da bi poznali mikrobe, razvili teorijo miazme – prepričanje, da bolezen prenaša slab zrak. Vroča kopel pa naj bi odprla telesne pore in s tem telo naredila ranljivo za vdor smrtonosne miazme. Javna kopališča, nekoč središča družabnega življenja, so tako postala sinonim za nevarnost. Oblasti so jih začele množično zapirati, saj so veljala za žarišča okužb.
Zgodil se je kulturni preobrat. Voda je postala sumljiva. Evropa je vstopila v obdobje suhe toalete. Namesto kopanja so si ljudje telesa brisali s suhimi krpami, močno uporabljali parfume za prekrivanje vonjav in se osredotočili na čistočo oblačil – zlasti belih ovratnikov in manšet – kot znak urejenosti. Ta strah pred vodo je vztrajal globoko v 18. stoletje, ko so odkritja na področju mikrobiologije in javnega zdravja postopoma povrnila zaupanje v milo in vodo.
