Med pričami minulih časov so tudi gradovi. Njihovi zidovi, ne glede na to, kako ohranjeni ali neohranjeni so, pripovedujejo zgodbe iz davnih dni, ki se zdijo kot pravljice in burijo domišljijo o tem, kakšni so bili takrat časi, način življenja in ljudje. Eden takšnih stoji tudi v Hrastniku. Vila de Seppi je ostala edini grad, ki je bil zgrajen v času industrializacije v 19. stoletju. Premožni posamezniki, ki jih je pot pripeljala v Zasavje, so si postavili udobnejše in bolj praktične velike hiše, baronica Ema de Seppi pa se je odločila za razkošni grad v malem. Leta 1894 je v stilu cesarskega tržaškega gradu Miramar pod vznožjem takratne Jelovice in nasproti današnje Steklarne Hrastnik zrasla stavba, ki ji je služila za poletno rezidenco. Tam je preživljala štiri mesece, v preostalem delu leta pa je živela v Trstu.
Da je njena rezidenca povzela pridih Miramara, ni presenetljivo, saj je vsa gradbena in pohištvena mizarska dela v tržaškem gradu opravil njen oče Franc Gossleth. Za svoje delo je bil poplačan tudi s plemiškim naslovom, sicer pa naj bi bil tudi lastnik tovarne kemičnih izdelkov. Vsa mizarska in pohištvena dela so bila izvedena v istih delavnicah na Dunaju kot za grad Miramar. Vila v Hrastniku je pozidana na iregularnem tlorisu in v nasprotju z belo marmornatim Miramarom opečna. Na zunanji strani je poudarjena s stolpom, z altanom in balkonom, okrašena s cementno balustrsko ograjo. Nad prvotnim vhodom je grb kasnejših lastnikov. Notranjost je odlikovalo stopnišče s kovano ograjo, v nekaterih stranskih sobah dekorativno freskani stropi, v prostorih kamini.
Speči kulturni spomenik
A to so stvari iz precej odmaknjenih časov, danes je podoba gradiča povsem drugačna: polomljene žaluzije na oknih, razbita vrata, podirajoče stopnišče in ograja, odpadajoč omet, plesen, razpokano zidovje, raste plevel, na nekaterih delih pročelja tudi celo drevje in podobno, stavba pa že dolgo zaprta sameva in propada.
Pred leti je bila vila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Stil same zgradbe kot takšne in dejstvo, da sodi pod spomeniško varstvo, ji dajeta dodatni pomen in zaščito, a obenem otežujeta tudi vzdrževanje. Kot vsaka druga stavba tudi vila zaradi zoba časa potrebuje različne posege, dela in podobno, a obenem so marsikdaj in marsikje zaradi tega zvezane roke. Dopustni so posegi v smeri ohranitve arhitekture, materialov, zasnove in podobno brez spreminjanja zunanje podobe. Pri vzdrževanju se je treba tega držati in upoštevati zahteve v okviru spomeniškega varstva. Vse to pa ni le ovira, ampak tudi veliko stane. Grad je bil v lasti Steklarne Hrastnik od zaključka druge svetovne vojne in denacionalizacijskih postopkov. Njega dni so bili v pritličnih prostorih vile tudi prodajni salon in upravno poslopje steklarne, pisarniški prostori nekdanjega hčerinskega podjetja Sinet, vzorčna soba, občasni protokolarni objekt. Grad trenutno ni namenjen in primeren niti za druge dejavnosti, kot so razstave, prireditve, srečanja in podobno, zaprt je tudi za oglede.
Prihodnost v občinskih rokah
Steklarna je dolgo izvajala le nujna vzdrževalna dela. Ker objekt terja visoke stroške, obenem pa je še sameval, so se dolgo ozirali za morebitnimi rešitvami. Med drugim so stavbo ponujali tudi v prodajo ali najem za evro na leto. A kljub temu interesenta ni bilo. Upoštevajoč starost zgradbe, podobo in spomeniško zaščitenost bi bila najprimernejša za protokolarne namene, muzejsko dejavnost in podobno. Pred leti je bila med drugim podana tudi ideja, da bi obnovili okoliški park, uredili steklarsko zbirko, sejno sobo, turističnoinformativni center, učilnice in pisarne ter manjšo kavarno z razgledno ploščadjo, pod zemljiščem pa podzemne garaže.
Zdaj je lastništvo gradiča prešlo v roke Občine Hrastnik, delno so spremenili tudi njegovo ime. Iz Ville je postal Vila, s čimer so soglašali tudi Zasavski muzej Trbovlje, Zgodovinski arhiv Celje in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. »Stavba je nedvomno najbolj reprezentativen objekt Hrastnika in eden najimpozantnejših v celotni zasavski regiji. Tudi v Sloveniji ni veliko podobnih objektov, zato smo že nekaj let čakali primerno priložnost, da s steklarno najdemo dogovor za zamenjavo lastništva. Občina ima za stavbo različne ideje, je pa vse povezano tudi z denarjem,« pravi župan Marko Funkl. Občina je vložila vlogo za finančna sredstva v višini enega milijona evrov. Podrobnejše zamisli in načrti so še v teku, saj tudi znotraj občinskega sveta niso poenoteni glede končne namembnosti in odločitve. Ideje so namreč različne, upoštevati pa je treba tudi smotrnost in praktičnost namembnosti ter uporabe glede vzdrževanja in stroškov. Letos poleti so, potem ko so si občinski svetniki ogledali notranjost, organizirali čistilno akcijo. Občina je na kulturno ministrstvo oddala tudi vlogo za interventna sredstva za zaščito določene opreme v vili in trenutno čakajo na odgovor.
