Spački, žabe, amiji, mehariji, diane v vseh možnih različicah so napolnili letališče v Postojni. Več tisoč ljubiteljev legendarnih vozil 2CV z vsega sveta se je zbralo na 25. svetovnem srečanju spačkov, ki ga je pripravil Citroën klub Slovenije. Citroën 2CV, rojen leta 1948, je bil preprost, zanesljiv in dostopen avtomobil za vsakogar. In živi še danes, ne le kot zbirateljski eksponat, temveč kot vozilo, ki ga z ljubeznijo vzdržujejo in vozijo po vsem svetu. V slovenskem spominu ima posebno mesto, saj so jih vrsto let izdelovali v Kopru, najprej v Tomosu, potem v Cimosu.
V Postojno so se pripeljali od blizu in daleč. A tudi številni Slovenci so s svojimi spački v najboljših časih prevozili častitljive razdalje in prenesli vse mogoče razmere, od saharskega peska do snežnih metežev, kazahstanskih step, gorskih prelazov Kavkaza, vznožja Himalaje …
Kako so alžirski policisti hoteli razrezati diano
Tomi Slokar je motor povezovanja ljubiteljev 2CV v Istri, leta 1977 je povezal dvajseterico lastnikov spačkov, ki so se zbirali pred koprskim lokalom Snack bar. Tradicijo letnih srečanj gojijo vse do danes. Kasneje so se včlanili v jugoslovanski klub in leta 1983 organizirali jugoslovansko srečanje spačkistov v Kanegri. Slokar je že od svojega prvega spačka sanjal o daljših poteh. Tako je leta 1978 njegov spaček okusil puščavski pesek. Takrat 23-letnik je zbral nekaj somišljenikov za odpravo v Afriko: našli so se spaček, diana in ami. Zakaj Afrika? »Citröen je izdal koledar s fotografijami spačkov med sipinami, gledal sem ga v svoji študentski sobi v Ljubljani in sanjal. Zelo naivno smo si predstavljali pot,« priznava Slokar.
Avtomobile so pred potjo predelali in opremili za pot v puščavo. To je bil že takrat Slokarjev hobi: zaščita, da kamenje ne prebije motorja, vgradnja dodatnega rezervoarja za gorivo, čez luči in šipo so napeli mreže za zaščito pred kamenjem. »V prtljažniku smo vozili rezervne dele, praktično še en motor. Za vsak kos, ki bi nas lahko pustil na cesti, smo imeli rezervo. Pri spačku je bilo ključno prav to, da si lahko sam razstavil motor in ga popravil, če si le imel dovolj mehaničnega znanja,« pravi Slokar, ki je v življenju sestavil že vrsto spačkov in meharijev. »Ena hladilna torba je bila rezervirana za filme za kamero super8, s katero je prijatelj dokumentiral potovanje, druga za hrano. Imeli smo še plinski kuhalnik, tablete za razkuževanje vode …« našteva Slokar. »A vedno se izkaže, da v težkih pogojih spoznaš prijatelja,« dodaja.
Malo je manjkalo, pa spaček, diana in ami iz Maroka v Alžirijo ne bi prišli v enem kosu. »Alžirski mejni policisti so se odločili za temeljit pregled naših avtomobilov. Iskali so travo, ki je bila takrat v Maroku dovoljena, mi pa smo bili gotovo videti sumljivi. Avtomobile so že hoteli odpeljati v delavnico in jih razrezati, da preverijo, ali je pod pločevino kaj skrito. Pomagali so nam potniki v spačku, ki je pripeljal mimo, in v francoščini nekako prepričali policiste, da so nas spustili,« se spominja Slokar. In kako je voziti po puščavi? »Voziš na polno, a vštric, da si ne delaš prahu. Ker nismo imeli kompasa, smo dirkali kar na slepo in se ravnali po soncu,« se danes drži za glavo. »Seveda smo tudi ostali zakopani v pesku, vlekli drug drugega, pobirali saharske rože, ker nismo vedeli, da je to prepovedano. Vsak večer smo postavili tabor, parkirali v krog in spali na sredini ter se izmenjevali na straži vsaki dve uri,« je opisal. »No, v puščavi nas ni nihče okradel, so nas pa v kasneje Tunisu, kjer smo se 'v civilizaciji' počutili že bolj sproščeno,« doda. Tam so taborili kar na plaži in čakali trajekt do Sicilije. »Po mesecu dni smo bili doma brez kakšne večje okvare,« sklene Slokar. V njegovi garaži je tudi danes lepo urejen spaček kot nalašč za srečanje v Postojni.
Posovjetska izvidnica od Murmanska navzdol
Koprčan Boris Kobeja je prepotoval pol sveta, dobršen del s spačkom. Leta 1991, ravno zadnji dan slovenske osamosvojitvene vojne, sta se s prijateljico s spačkom odpravila na vzhod vse do Katmanduja v Nepalu. Dve leti kasneje pa sta si zadala še bolj nor izziv – prebiti se v takrat sveži posovjetski prostor, ki nam je bil razen slovanskega dela zelo slabo poznan. Sovjetska zveza je ravno razpadla, iz socialističnih republik je na njenem prostoru nastalo 15 bolj ali manj neodvisnih držav. »Nepredstavljivo je takrat bilo, da bi se kdo tam premikal po svoje, neorganizirano, brez od sovjetskih organov potrjene maršrute, točno določenega načrta poti,« se spominja. A z znanjem ruščine, s pravim žigom v potnem listu, precej sposobnosti prepričevanja in improvizacije ter nekaj sreče jima je uspelo. Od julija do oktobra 1993 sta prekolovratila dvanajst posovjetskih držav in na spačkovem števcu nabrala 27.650 kilometrov. Litva, Latvija, Estonija, Rusija, Kazahstan, Kirgizija, Uzebekistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Gruzija, Moldavija, Ukrajina … Na poti sta prečkala 33 meja med 21 različnimi državami, v tistih časih verjetno edina Evropejca s takšnim podvigom. »Najgloblji pečat so vsekakor pustili muslimanske srednjeazijske države in etnično mešani Kavkaz. To potovanje je bilo res močna in posebna izkušnja, težek izziv poti in preživetja, največja novost v mojem pogledu na svet,« še danes ugotavlja Kobeja.
Prvi postanek je bil sicer povsem drugje, na Finskem, saj sta najprej odpotovala v Rovaniemi, v božičkovo deželo, na 10. svetovno srečanje vozil 2CV. Na poti tja sta prečkala osamosvojene Litvo, Latvijo in Estonijo ter od tam prvič prek Rusije prispela na Finsko. Jugoslavija in Sovjetska zveza sta imeli nekakšen vzajemni režim, da si lahko vstopil v Sovjetsko zvezo, če te je Jugoslavija tja spustila. »To je očitno veljalo še nekaj časa po razpadu obeh držav, kajti na domači upravni enoti sva brez težav dobila žig z dovolilnico v potni list, da lahko potujeva v Rusko federacijo. Ta žig se je izkazal za pomembnega na marsikateri meji,« se spominja.
Po Rovaniemiju sta se odpeljala na sever. Občutek, da bo tam lažje vstopiti v Rusijo, ju ni varal. Posovjetska avantura se je nadaljevala v Murmansku, od koder sta se počasi spuščala proti jugu. »Cilja nisva imela, niti ga nisva mogla imeti, saj nisva vedela, ali naju bodo sploh kam pustili. Niti resnega zemljevida se ni dalo dobiti. Vse, kar sva izbrskala v Murmansku, je bil atlas za osnovno šolo,« pravi Kobeja. »Posušeni gozdovi, obcestna beznica in vsi pijani od vodke, to je prvi spomin na skrajni sever Rusije. In revščina. Ljudje so za preživetje prodajali svoje imetje. V trgovinah so zevale prazne police, našel si le sadne čežane in ribje konzerve. Če sva imela srečo, sva jedla v stolovajah, to so bile njihove ljudske kuhinje. Spala sva večinoma v spačku,« niza sogovornik.
Kolovratenje med štirimi državami
Po ogledu Sankt Peterburga in Moskve sta nadaljevala proti jugovzhodu do Volgograda in nato obrnila proti vzhodu ob severni obali Kaspijskega morja. »Podnebje je postajalo vse toplejše, tržnice vse bogatejše in podobne istanbulskim, dišalo je po čaju in začimbah, bencin pa vse cenejši, a tudi oktanov je imel vse manj, tako da je bilo treba večkrat nastavljati spačkov vžig.« V Kazahstanu sta se prebijala skozi neskončne stepe in se podala v gorato Kirgizijo z neizogibnim postankom v Biškeku. Na poti proti Uzbekistanu se je moral ubogi spaček prek hrbtov gorovja Tjanšan, prasketajoč na 76-oktanskem bencinu, trikrat povzpeti nad 3000 metrov nadmorske višine med pastirje in njihove jurte. Seveda je parkiral tudi na glavnem trgu v turkiznem Samarkandu. V delu razpadle Sovjetske zveze, kjer se stikajo meje štirih držav Kazahstana, Kirgizije, Uzbekistana in Tadžikistana, sta jih sprva lahko po mili volji prečkala. »Potem pa so policisti na mejah začeli resneje spraševati po vizumih. Postajalo je jasno, da se posovjetska časovna luknja, ki je omogočala poljubno kolovratenje po centralnoazijskem prostoru, počasi zapira. To je bilo tudi znamenje, da se potovanje obrača proti domu. A po kateri poti domov? Brez avtokarte, googla, navigacije … To je bilo treba ugotoviti na terenu, spraševati tovornjakarje ali policiste na cestnih kontrolah. »V bistvu nisva vedela veliko več, kot so vedeli pred dva tisoč leti karavanarji, ki so po svilni poti tovorili dobrine iz Kitajske proti Evropi.«
V Turkmenistanu ju je razveselila informacija, da si pot lahko skrajšata s trajektom prek Kaspijskega morja iz pristanišča Krasnovodsk (današnji Turkmenbaši) do Bakuja v Azerbajdžanu.
Štiri dni veselja v vinorodni Gruziji
»Pa ni šlo, in to je bil edini čezmejni manever, ki nama ni uspel. Bila sva že na rampi trajekta, ko so naju oblasti zavrnile. Spaček je moral okoli Kaspijskega morja, riniti v pesek, zabresti v mehko blatno jezero, na makadamu in luknjastem asfaltu prebijati zračnice in gume ter na tresočih terenih izgubljati vijake …« Pa sta bila spet v Rusiji, nekako v smeri proti domu. A jima še ni bilo dovolj. »Odločila sva se, da zavijeva še na Kavkaz, na tisto etnično mešano območje, kjer so se že pripravljali konflikti, srečevali smo vse več vojske.« Ker je bil ravno čas trgatve, sta se v Gruziji zapeljala v vinorodno Kahetijo. »V lokalu na tržnici v Telaviju sva srečala Malhaza. Peljal naj je domov, nato se je začelo. Najprej je šlo pod sekiro nekaj zajcev in kokoši, žena je hitela kuhati. Vrč vina je bil že na mizi. Začeli so prihajati prijatelji in sorodniki, miza je bila vse bolj polna. Jedlo in pilo se je ves večer. In nazdravljalo, najprej z vinom, potem z vodko, naprej iz kozarca, nato iz kravjega roga. Ko sva se naslednji dan hotela posloviti, nisva imela nobene možnosti, treba je bilo k bratovi družini, kjer se je zgodba ponovila, in naslednji dan še k staršem.« Gruzinci vsekakor obvladajo 4 P-je gostoljubja: pojedina, pitje, petje in ples. Šele četrti dan se jima je s polnim spačkom daril uspelo odlepiti in se usmeriti proti Črnemu morju, na Krim, v Odeso, Jalto in prek Moldavije, Pridnestrske republike in Romunije proti domu.
Bilanca popravil spačka na poti ni bila skromna, vključno z nalomljeno šasijo tik za prvo premo … »Kdor nima pojma o delovanju avtomobila, na takšni poti ne pride nikamor. Velikokrat je treba improvizirati, rezervni deli so obvezni del prtljage. Krpanje gum je prva stvar, ki jo je treba znati. Kje boš našel vulkanizerja sredi kazahstanske stepe …« našteva Boris Kobeja. V naslednjih letih se je v srednjo Azijo in Kavkaz vrnil še nekajkrat.
Spaček in diana v najhujši francoski zimi
Lahka, a trpežna vozila 2CV dobro prenesejo tudi sibirske razmere na cesti. To sta leta 1985, med 7. in 9. januarjem, dokazala spaček in diana. Šesterica Slovencev se je vračala z novoletnega obiska pri prijateljih v Španiji. »Že takoj ko smo zapustili Barcelono, je začelo snežiti,« poudari Adrijana Viler, ki je takrat vozila diano. Ko so okoli 3. ure ponoči po zasneženih lokalnih cestah prilezli v Aix-en-Provence, se je zdelo kot v ledeni deželi; vse mestne fontane so bile ujete v led. »Iskali smo hotel ali penzion, a zaman, na koncu smo zmrzovali v avtih na parkirišču, pokriti z vsem, kar nam je prišlo pod roko. K sreči nas je zjutraj gostilničar spustil na toplo, da smo se vsaj malo pogreli,« se spominja. Zunanji termometer je kazal minus 17 stopinj Celzija. »Zadeli smo eno najhujših zim v zgodovini Francije,« se smeje sogovornica. »Policisti na Azurni obali nas niso spustili naprej brez verig. Tako smo v Nici več kot šest ur čakali v vrsti pred trgovino, da so jih pripeljali z vlakom iz Pariza. Francozi so skoraj stepli zanje. Medtem je začelo samo še močneje snežiti,« pravi. V Nici so na promenadi namerili 40 centimetrov snega. »Na vsakem klancu proti Italiji so ležali počez obrnjeni tovornjaki in avtomobili, mi pa smo brez težav vozili slalom med njimi. In to brez verig, te so ostale kar v prtljažniku. Snežilo in zmrzovalo je še po vsej Italiji, še domači Koper je bil ves bel, a spaček in diana sta nas po treh dneh snega srečno pripeljala domov,« sklene sogovornica.
