In tako se mi je še cel teden slikala pred očmi. Fin mentalni rajc, ki skuša poustvariti telesnega. Hkrati pa zadeneš ob spoznanje čiste logike, zakaj se umetnost rojeva iz bolečine in ne užitka. A v glavi jo vidim. Vendar kako nekaj, kar nima robov, umestiti v prostor med širino in višino platna? Edina prostorska dimenzija, ki jo ima, je globina. Za povrh pa se še premika. Kako naslikaš implozijo v eksploziji vsake celice? Ko se hkrati pogrezaš in raztezaš v enem samem neprekinjenem toku. Ko imaš občutek, da je drugi tako uglašen s tvojim telesom, da v tisočinki sekunde začuti, kje si – in te z eno spremembo dotika znova pelje na novo pot. Kot da meče kamenčke v gladino jezera, kjer se valovi prvega še niso umirili in se z novimi prepletajo v novo pokrajino.
A bolj kot ta slika, ki morda nikoli ne bo naslikana, me preganja vprašanje o moški senzibilnosti.
Tam nekje v začetku svojih dvajsetih sem imela fanta, ki mi je prvi pokazal, kaj pomeni uglašenost dveh teles. Takrat nisva razmišljala o tantri, energijah ali zavedanju. O tem nisva imela pojma. Bilo je preprosto naravno. Kot da bi se dve telesi pogovarjali v jeziku, ki ga nobeno ni poznalo, pa sva ga vendarle razumela. Ni šlo za tehniko, ampak za prisotnost. Ko ni potrebe po besedah, po cilju, po vrhuncu – ker se vse to že dogaja v vsakem milimetru kože. Takrat sem prvič razumela, da obstaja razlika med strastjo in uglašenostjo. Strast te zaneti. Uglašenost raztopi. Strast je pogosta, uglašenost redka.
Dvajset let pozneje in s kopico izkušenj več se zato še kar sprašujem: zakaj nekateri moški to znajo, večina pa ne? Gre za občutek, naravno danost, interes? Se tega naučijo?
Fantje so od malega učeni, da je telesnost povezana z močjo, ne z zaznavo. Da je dotik orodje, ne jezik. Da čustva motijo, ne vodijo. Ko deček pade, mu rečejo »nič ni, poberi se«. Ko zajoka: »ne bodi kot punčka«. In tako se sčasoma odklopi od telesa, ki ga uči natančno to, česar bi se moral naučiti: kako čutiti.
Ko v odraslosti poskuša »biti dober ljubimec«, to počne iz glave – s strategijami, s tehnikami, s tem, kar je videl v porničih ali prebral v revijah. Seks postane projekt učinkovitosti, ne prostor zaznave. Raziskave kažejo, da moški med spolnim odnosom večino pozornosti usmerijo nase – v svoj ritem, trajanje, kontrolo – in manj v mikroodzive partneričinega telesa. Ne zato, ker jih ne bi želeli zaznati, ampak ker jih njihov živčni sistem preprosto ne zna dekodirati: v otroštvu so se naučili, da čustveni in telesni signali niso pomembni, celo moteči.
Nevroznanost pa pravi drugače. Možgani moških imajo enako mrežo zrcalnih nevronov kot ženske – torej sposobnost zaznavanja in »odsevanja« občutkov drugega. Razlika je le v tem, koliko je ta mreža aktivirana in negovana. Empatija in senzibilnost nista ženska lastnost, ampak mišica, ki se krepi z uporabo. Če moški svoje telo uporablja predvsem za delovanje, ne za zaznavo, potem ta del sistema preprosto oslabi. In tako ostane tisti manjši odstotek moških, ki so bodisi po naravi bolj občutljivi bodisi so si to dovolili razviti. Oni zaznajo mikrospremembo v dihu, tresljaj mišice, premik energije – in to znajo prebrati, ne analizirati.
Včasih se mi zdi, da je največji paradoks moškosti prav ta: da mora moški potlačiti svoj čutni potencial, da bi dokazal, da je moški. In s tem izgubi tisti del sebe, ki bi mu omogočil resnično povezanost – v telesu in onkraj njega.
A tudi me nismo nedolžne. Tudi ženske pogosto obstanemo v glavi – v kontroli, pričakovanjih, samokritiki. Ujete med »moram biti sproščena« in »upam, da je to videti dobro«. Z leti se naučimo opazovati sebe od zunaj, ne doživljati od znotraj. Ko rečemo, da moški ne znajo poslušati, bi morale priznati, da mnoge med nami ne znamo govoriti. Ne v jeziku telesa. Tudi naša senzibilnost je mišica. In ta mišica je pogosto zakrčena, ker smo jo prevečkrat skrile – pred kritiko, pred sramom, pred lastnim občutkom prevelike intenzivnosti. Ko se telo zapre, ne glede na spol, se je težko uglasiti. Takrat lahko ob tebi stoji najbolj intuitiven, čuteč človek, pa ne bo našel vrat.
Zato je ta uglasitev, o kateri govorim, dvosmerna. Ne nastane v tehnikah, ampak v prostoru, kjer se dva srečata skozi telo. Ker ta spekter občutkov – od mikrotresljajev kože do eksplozije v jedru biti – ni mit, ni privilegij, ni naključje. Je nekaj, kar se lahko naučimo.
Senzibilnost ni dar bogov, ampak sposobnost prisotnosti. In kot vsaka veščina zahteva vajo: upočasnitev, radovednost, pripravljenost, da se znova dotakneš neznanega. To ni romantika. To je praksa. In v njej se skriva neizmerna svoboda.
Ko se začneš učiti tega jezika, postane telo instrument, ki ne igra več po notah, ampak improvizira z življenjem. Takrat nastane slika, ki nima okvirja. In morda je to vse, kar je vredno znati: igrati na strune, ki jih ne vidiš, a jih čutiš. In poslušati, dokler ti telo samo ne naslika odgovora. In morda bi res morala naslikati tisto sliko …
