Visoko na lestvici ljudi, ki se lahko pohvalijo, da so znatno vplivali na razvoj slovenskega filma, je nedvomno František Čap, izjemno plodovit režiser z žalostno življenjsko zgodbo. Na njenem začetku sicer ni prav nič kazalo, da se bo kdaj ukvarjal s filmom, kaj šele da bo pristal v Sloveniji. Za leta 1913 rojenega Františka je imel njegov oče, lastnik posesti v mali češki vasi, trdno začrtano življenjsko pot: sin se bo bavil s kmetijstvom. Da se je František že kot majhen navduševal nad umetnostjo in še posebno filmom, ni imelo nikakršne teže. Moral se je vpisati na višjo gospodarsko šolo in nato na študij agronomije v Pragi.
Ker njegova strast za film ni pojenjala, pač pa se je še krepila, je nenehno iskal možnosti za filmsko udejstvovanje. Najprej je malo igral, nato pa prek opravljanja najrazličnejših poklicev v filmski produkciji naposled le prišel do tako želenega režiserskega mesta. Kot komaj 24-leten mladenič se je pri režiji zelo izkazal in si hitro ustvaril ime, v štiridesetih pa se je po prejemu nagrad na filmskih festivalih v Benetkah in Cannesu uveljavljal tudi zunaj meja domovine. Po sovjetski okupaciji je njegova kariera doživela zastoj. Prepričan, da je njegove filmske kariere konec, je skupaj z mamo pobegnil v Zahodno Nemčijo, a se mu je tudi kot političnemu beguncu hitro odprla možnost dela v filmski industriji, na obzorju pa se je svetlikalo tudi vabilo v Jugoslavijo.
Hollywoodska Vesna
In nenadoma se zazdi Slovenija v bistvu lepa, prikupna,« je v dokumentarnem filmu Čap – trenutki odločitev (Urban Arsenjuk, 2016) dejal profesor kulturologije Peter Stankovič. Vesna, v kateri ni negativcev in je vsak lik po svoje simpatičen, je požela silno navdušenje med gledalci, ki so dobili prvo politično neobremenjeno romantično komedijo. Film v slogu hollywoodskih uspešnic pa je naletel na povsem drugačen sprejem med kritiki in preostalimi slovenskimi filmarji, ki jih je že sam koncept »lahkotnega filma brez umetniških ambicij« močno zbegal. Nekateri med njimi so Čapu zmogli priznati zgolj to, da je njegova Vesna obrtniško brezhibna.
Domobranci in partizani
Po lahkotni Vesni se je Čap lotil snemanja docela drugačnega filma. Po zgodbi, ki jo je napisal hrvaški pisatelj Branko Belan, so se pri Triglav filmu namenili snemati vojno dramo o enem najtemačnejših poglavij slovenske zgodovine, ki so jo naslovili Trenutki odločitve. V središču zgodbe so domobranci in partizani, čeprav niso v dobri uri in pol minutaže niti enkrat direktno omenjeni ne eni ne drugi. Kot v knjigi Zgodovina filma na Slovenskem zapiše filmski poznavalec Zdenko Vrdlovec, domobrance film imenuje »tile«, partizane pa »naši«. Tudi samo prizorišče dogajanja ni izrecno omenjeno, mehki glas na začetku filma celo pove, da gre za mesto, kakršnih je še veliko, čeprav kamera medtem kroži nad ljubljanskimi stavbami in ne pušča dvoma, za katero mesto gre.
Glavno vlogo je odigral Stane Sever, ki je bil v petdesetih eden najdejavnejših igralcev in je s Čapom sodeloval že pri Vesni. V Trenutkih odločitve je bil zdravnik, ki se znajde v situaciji, ko je treba v hipu sprejeti ključno odločitev. K njemu pripeljejo ranjenega ilegalca, ki mu reši življenje najprej z operacijo, nato pa še tako, da ga pomaga prepeljati v gozd, kjer ga čakajo drugi partizani. Če bi ga namreč pustil v bolnišnici, bi bilo enako, kot če bi ga kar takoj predal domobrancem. Med begom iz bolnišnice bolj kot ne v samoobrambi ubije mladega domobranca, zaradi česar ga muči globok občutek krivde. Usoda se z njim kruto poigra, ko mu kasneje na pot pripelje prav očeta ubitega domobranca. V gozdu namreč zdravnik naleti na brodarja (igral ga je Stane Potokar), ki žaluje za pokojnim sinom, medtem ko njegova snaha – žena ubitega mladeniča – rojeva. Zdravnik, ki bi lahko pobegnil, sprejme odločitev, da ostane in pomaga pri porodu, in to kljub temu da ve, da brodar ve, da je prav on ubil njegovega sina. Njegova etična odločitev vodi brodarja v hud precep: maščevati sinovo smrt ali mu podeliti moralno odvezo?
Žalostni konec
Film Trenutki odločitve je izšel v začetku aprila 1955. Julija je na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju slavil v dveh kategorijah, in sicer za najboljšo režijo (Čap) in najboljšo moško glavno vlogo (Sever). V nasprotju z Vesno so kritiki Trenutkom odločitve namenili tudi nekaj prijaznih besed, a v splošnem Čap na slovenski filmski sceni ni bil posebno priljubljen. Med tukajšnjimi filmarji je vladalo prepričanje, da jim prišlek odžira delo, razburjale pa so jih tudi govorice, da je za svoje delo plačan po tarifi, kakršne je bil vajen v tujini. Tisti, ki so sodelovali z njim, so ga sicer hvalili. »Bil je izredno miren, izredno potrpežljiv,« je v prej omenjenem dokumentarcu poudaril Franek Trefalt, s katerim se je strinjal Demeter Bitenc, ki je dodal, da je bil Čap »mojster svoje obrti, ki je film poznal in obvladal«.
V desetih letih je Čap posnel enajst filmov, med njimi tudi nekaj koprodukcij. Trenutkom odločitve je sledilo nadaljevanje Vesne, naslovljeno Ne čakaj na maj, temu pa vohunski film X-25 javlja in komedija Naš avto. Vmes je veliko ustvarjal tudi v tujini, sodeloval je denimo z Marcellom Mastroiannijem, velikim zvezdnikom italijanskega filma, nekje vmes pa je na eni od avdicij odkril tudi Mileno Dravić, ki je kasneje postala največja zvezda jugoslovanskega filma.
V šestdesetih je Ljubljano zamenjal za Piran, ki ga je po lastnih navedbah spominjal na domačo Prago. Tam je živel s psičkom Pipom, ki ga je spremljal povsod in v lokalni gostilni menda z njim celo obedoval za mizo. Njegovemu umiku iz Ljubljane in središča filmskega ustvarjanja je poleg nesoglasij z nekaterimi filmarji botrovala tudi istospolna usmerjenost, ki je ni skrival, a je bila vseeno nekakšna javna skrivnost. Zadnja leta pred smrtjo je preživel v hudi revščini. Pokopan je v Piranu, kjer je leta 1972 umrl obubožan in od vseh pozabljen. Na pogrebu ustvarjalca, ki je pomembno zaznamoval slovenski film, ni bilo skoraj nobenega od nekdanjih sodelavcev.
