Preden sva šli, sem bila v manj poetični dilemi. Lani sem namreč še pred poletjem začela prav poseben projekt: odločila sem se, da si na venerinem hribčku ponovno vzgojim grmiček. Po dveh desetletjih ličnega frizerstva sem želela preveriti, kako je videti narava v polnem razcvetu.
Že od najstniških let – ko sem očetu izmaknila zelo neprimerno britvico in se prvič poslovila od nedolžne kosmatosti – sem dosledno skrbela za ta teritorij. Moja specialiteta je bila elegantna stezica, ravno prav široka, kot pista za zasebna letala. Enkrat v življenju sem šla »na nulo«. Živa groza. Počutila sem se tako infantilno, da mi je bilo nelagodno pogledati lastno mednožje, kot da me iz njega gleda šestletna verzija mene. Nikoli več.
Lani sem torej pustila naravi, da naredi svoje. Grmiček sem negovala s skrbno ljubeznijo. Nanj sem bila ponosna. Bil mi je všeč. Sama sebi sem se zdela bolj ženstvena, bolj odrasla, bolj jaz. Ampak potem, pred odhodom na razgaljeno plažo, sem se znašla pred dilemo: naj svoj novi ponos požanjem ali mu pustim, da živi naprej?
Skušam se spomniti, kje in kdaj sem povzela idejo, da so sramne dlake passe. Nezaželene. Celo grde. Prve na seznamu za izbris. Neprimerne za javni in tudi intimni prostor. Z občutkom, da je »neurejeno in sramotno«, če na našem telesu pustimo preživeti kakšni dlaki, se nismo rodile. Tega smo se nekje naučile.
In čeprav vojna proti sramnim dlakam ni izum instagrama, temveč nekaj, kar so že Egipčani prakticirali z nitkami, sladkorjem, kamenčki in (domnevno) torturo, je danes nekaj vendarle drugače. Me smo tiste, ki z britvico v roki – same proti sebi – nadaljujemo misijo izbrisa. Ne glede na to, da so se trendi skozi zgodovino menjali kot spodnje hlačke, je bilo še nedavno povsem normalno, da so ženske imele … vegetacijo. Imele so jo tudi ženske v vročih filmih za odrasle, na VHS-kasetah iz bratove sobe, ki sem jih z nekaj sramežljivega zadržka in veliko radovednosti gledala, ko sem kdaj špricala pouk. Bile so ženstvene, divje, čutne – in ja, kosmate.
A nekje med letoma 1999 in 2005 se je očitno zgodil preobrat. Grmiček je izginil. Najprej v pornografiji, kjer so igralke postale gladke kot barbie lutke, nato v modni industriji in kmalu še med nami, povprečnimi smrtnicami, ki smo se želele počutiti zaželene, urejene, vredne pogleda. In potem je prišel bikini – tisti mikro trikotnik tekstila, ki že dvajset let diktira, da mednožje ne sme imeti nikakršne pokrajine. Ko je tvoj spodnji del kopalk videti kot kompresijski trak za ego, je jasno, da tudi narava tam spodaj nima več pravice do obstoja.
Ironično je, da so ravno dlake tiste, ki nas ščitijo. Ginekologi, ki se ne ukvarjajo z marketingom voskov in britvic, pravijo, da gre za prvi obrambni zid pred bakterijami, trenjem, okužbami. Da ima tisto, kar brišemo iz estetskih razlogov, v resnici svojo funkcijo. Evolucija ni bila kar tja v tri dni poraščena. Mi pa smo to vzeli kot lepotno napako, ki jo je treba izbrisati s pinceto, britvico, laserjem in, če je treba, še s photoshopom.
Sama sem dolgo verjela, da mi dlake nepravično jemljejo spolno privlačnost. Kot da je moje telo pripravljeno na užitek šele, ko je … prirejeno urejeno. In tukaj, priznam, patriarhat sedi v ozadju kot tisti tihi, zahrbtni stric, ki nikoli nič ne pove na glas, a hkrati neprestano modruje, svetuje in kritizira z iztegnjenim prstom – ponavadi izpod sence lastnih dvojnih standardov. Res je, da niso vsi moški del te igre, a igra je še vedno njihova. Za trenutek sem si predstavljala, da bi se moški moral pred seksom opravičiti: »Ej, oprosti, nisem se pobril. Imam … pazi … sramne dlake.« Jezi me, da je to še vedno absurdna misel. Pa ni, ker moški uživajo luksuz, da njihovo telo preprosto je. Me pa imamo vrtiček, ki ga smemo pokazati šele, ko smo ga obrezale po standardih urbanega parkovnega nasada. Ni dovolj, da samo smo.
In še to: vedno se mi je zdelo fascinantno, da je »gladka koža« simbol poželjivosti, čeprav vsak, ki se je kdaj konkretno obril med nogami, ve, da bo naslednjih 48 ur preživel v pozi »jokajočega kavboja« zaradi mikro pekla, ki se dogaja pod spodnjicami. Ampak hej, za lepoto je treba potrpeti, pravijo. Kar je zabavno, ker za moške lepota očitno ne zahteva … nič.
Nazaj na plažo. Morje mi je prijetno pljuskalo čez hrbet, ko sem ležala ob robu obale in opazovala razgaljene ljudi. Čeprav je bil september, se je soncu nastavljalo mnogo več teles kot običajno v tem času. In ko sem vstala iz vode, sem se za trenutek počutila kot v prizoru iz Obalne straže: Pamela Anderson v upočasnjenem posnetku prihaja iz morja, lesketajoča, gladka, v popolnem silikonskem razmerju 90-60-90, ko se vanjo uperijo vsi pogledi – le da sem jaz – edini grmiček na obali.
