Preden je beatlomanija skozi leto 1963 preplavila svet, kot tudi po njej, so veljali Beach Boys za najpomembnejšega najstniškega severnoameriškega konja v dirki z Angleži, z The Beatles na čelu, s katerimi so Beach Boys tekmovali vso kariero. In čeravno so v njej nanizali sedemintrideset skladb med prvimi štiridesetimi na lestvici Billboard in imeli štiri prvouvrščene skladbe, torej I Get Around, Help Me, Rhonda, Good Vibrations in Kokomo, so tekmo z Liverpoolčani in Angleži nasploh izgubili na več ravneh. Tudi na povsem življenjski. Uspeh jih je razbil psihofizično. Minulo poletje umrli Brian Wilson, gonilna sila zasedbe, med letoma 1968 in 1972 zaradi depresij in paranoj, spodbujenih z opiati, praktično ni šel iz spalnice. Izmed Angležev se nikomur ni tako utrgalo.
Družina in tiranski oče
Beach Boys so bili družinska zasedba, ki so jo sestavljali trije bratje Wilson, Denis, Carl in Brian, na vodilnem vokalu je bil njihov bratranec Mick Love, prvo kitaro in sovokal pa je prispeval sošolec Al Jardine. Razen Denisa Wilsona nihče ni bil deskar. Denis je brata Briana, ki pri srfu dokazano ni ločil sprednjega konca od zadnjega, navedel na idejo, da bi bilo prepevanje o deskanju lahko komercialno uspešno. Kalifornijska deskarska kultura je bila v vzponu in niti ni bila dosti starejša od Beach Boys. Prvo deskarsko prvenstvo zahodne obale se je zgodilo leta 1958, medtem ko je bilo prvo prvenstvo ZDA organizirano leta 1964, pri čemer so v vmesnem času na dvig priljubljenosti športa močno vplivali prav Beach Boys. Predvsem mulariji s severovzhoda, kjer so ledenela jezera in pihali bridki vetrovi, se je kalifornijski deskarski način bivanja zdel bajen. Detroit je bil dokazano prvo severnoameriško mesto, v katerem so Beach Boys uspeli na radijskih valovih, skladba pa je bila prav Surfing Safari.
Tako kot pri zasedbi družine Jackson je bil pri Wilsonovih gonilna sila in menedžer diktatorski oče Murry Wilson, ljubiteljski džez glasbenik, ki je svoje neuresničene ambicije prenesel na sinove. Prva tarča je bil najstarejši Brian, ki je bil po letniku rojstva 1942 vrstnik Paula McCartneyja. Oče je družino preživljal s kovinostrugarsko delavnico, v prostem času pa je ves čas komponiral in vedno nove glasbene domislice serviral sinu na način: »To je moja nova pesem! Ti je bila všeč? Seveda ti je bila! Všeč ti je bila! Zdaj te bom naučil besedila! Nekega dne boš pel očetove pesmi in naju oba naredil slavna! Prav, pa začnimo.« Kasneje, ko se je družinska naveza razbila, so se v javnosti pojavile obtožbe o psihofizičnem zlorabljanju. Brian Wilson je bil na primer gluh na eno uho, ker ga je oče ob neki priložnosti s puškinim kopitom usodno močno udaril v glavo. Ob tem je moral ob neki priložnosti kazensko opraviti veliko potrebo na krožnik. Ko je to prišlo v množična občila, je oče zahteval, da trditve javno prekliče, na kar mu je Brian prav tako javno odgovoril: »Veš kaj. Reci jim, da sem se ti posral v uho, ti pa si me udaril s krožnikom.« Kasneje, v intervjuju leta 2004, je svoj odnos z očetom predstavil bolj zunaj črno-belih okvirov, rekoč: »On je bil tisti, ki nas je pognal naprej. Ni nas naredil za boljše umetnike ali glasbenike, ampak nam je dal ambicijo. Vesel sem, da nas je spodbujal, saj je bilo tako olajšanje vedeti, da obstaja nekdo tako močan kot moj oče, ki stvari ohranja pri življenju. Včasih nas je tepel in tudi to je bolelo, ampak imel sem ga rad, ker je bil odličen glasbenik.« Če ne drugega, so večglasja, po katerih so Beach Boys izrazito prepoznavni, posledica Murryjevih vplivov, ob katerih je Brian odraščal in obenem glasbeno oblikoval mlajša brata oziroma preostanek zasedbe.
Angleži so se jim smejali
Največja žrtev kariere Beach Boys je vsekakor Brian Wilson. Že kot mladostnik je pokazal zanimanje za snemanje in produciranje glasbe, nakar je spoznal dokazano prvega psihopata glasbenega posla, producenta Phila Spectorja, h kateremu je stalno vpadal na snemanja in bil presrečen, če je lahko poprijel za katerega od treh do desetih tamburinov, ki jih je Spector imel vključene v svoj zid zvoka. Navsezadnje so najslavnejše delo Beach Boys, torej ploščo Pet sounds iz leta 1966, ki velja za neposredni izziv Beatlesom, da so posneli Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, odigrali Spectorjevi studijski glasbeniki. Beach Boys so jo zgolj odpeli.
A vse se je začelo zgledno družinsko, v puloverčkih, dijaško-študentskih sakojčkih oziroma črtastih srajcah, zaradi katerih se jim je angleško občinstvo na njihovem prvem gostovanju v Angliji posmehovalo. Medtem ko je takratna londonska mladež posegala po glasbi temnopoltih in se tudi oblačila bluzersko ali rokenrolersko ostro oziroma resnobno, so mladi Kalifornijci prišli barvasti kot klovni. Pa vendar. Prvenec so izdali pred The Beatles. Prva skladba Surfin je izšla konec novembra 1961, medtem ko je skladba Surfing Safari, s katero so se uvrstili na štirinajsto mesto lestvice Billboard, izšla poleti 1962. The Beatles so s prvencem Love me do izšli oktobra 1962.
Tako kot še nekaj skladb je bila Surfing Safari neposredno navdahnjena z glasbo Chucka Berryja, le da na bolj ukročen način in s specifičnimi večglasji, ki so bila nezgrešljivo najstniško belska. Ko je skladba poleti 1962 izšla in se potrdila kot uspešnica, so Beach Boys prvega oktobra izdali še prvi album z istim naslovom. Čeravno jih je štel vsega dvajset, je bil producent albuma Brian Wilson. In čeprav s sedemintridesetim mestom na lestvici izdelek ni pomenil preboja, velja za temeljni album surf rock glasbe. Preboj je pomenila skladba I Get Around, s katero so Beach Boys julija 1964 prvič prišli na vrh ameriške lestvice. A takrat so že zaostajali za Liverpoolčani, ki so se z I Wanna Hold Your Hand na vrh povzpeli nekaj mesecev prej, februarja 1964.
