What I say Raya Charlesa velja za skladbo, ki je utemeljila soul žanr, oziroma za glasbeno delo, skozi katero se je gospel, kot nabožna glasba temnopoltih, prekucnil v soul oziroma pop. Kar je bilo sporno na več načinov. Mnogi temnopolti so to dojeli kot skrunitev sakralnega izročila s spolnostjo, na katero je What I say namigovala, medtem ko je belopolto občinstvo tako ali tako imelo zadržke do črnske glasbe.
Mašilo programa
What I say je nastala naključno, ob koncu nastopa decembra 1958 v mestu Brownsville v Pensilvaniji, ko je zasedbi, s katero je Charles nastopal, nekaj po polnoči zmanjkalo repertoarja in so morali zapolniti še preostalih deset minut, kolikor je terjal dogovor z lastnikom prostora. V stiski je Charles drugim glasbenikom dejal, da bo improviziral in naj mu sledijo. Takrat je po koncertih že krožil z električnim klavirjem znamke Wurlitzer, ki ga je uporabljal, ker se ni razglaševal, kar se je standardnim mehanskim klavirjem dogajalo. In sprva so se mu drugi glasbeniki zaradi tega celo posmehovali. Na inštrumentalni vzorec boogie woogie je začel nizati besedilne domislice kot: »Hej, mama, ne ravnaj z mano napačno, pridi in ljubi svojega očka vso noč, vse je v redu zdaj, hej, hej, vse je v redu.« Medtem so mu spremljevalni glasbeniki oziroma spremljevalne pevke odgovarjale po gospelovskem obrazcu »klica in odziva«, kot je bila praksa v cerkvah. Za odzive je skrbela Charlesova vokalna spremljevalna zasedba Raelettes, v kateri je med drugim pela tudi Mary Clayton, taista, ki je kasneje, leta 1969, sredi noči, v kopalnem plašču, z navijalkami v laseh in noseča, prišla v studio na klic odpet spremljevalni vokal na skladbo Gimme Shelter skupine Rolling Stones. In nekaj dni zatem doživela splav.
Kombinacija, ki so jo Charles in njegova posadka izvedli na koncertu v Brownsvillu, je doživela takojšen odziv. Po koncu nastopa so jih ljudje iz občinstva spraševali, kje bi se dalo kupiti ploščo s skladbo, enako se je ponovilo na nastopih, ki so sledili. Nekaj je bilo v njej, zato je skladbo veljalo posneti. Charles jih je leta 1959 štel osemindvajset in ni bil povsem neuveljavljen. Imel je pogodbo z založbo Atlantic, ki sta jo brata Nesuhi in Ahmet Ertegun, sicer sinova prvega turškega veleposlanika v ZDA, ustanovila leta 1947 in se v prvih letih osredotočila na džez glasbenike, s Charlesom pa so pogodbo podpisali leta 1952, pri njegovih dvaindvajsetih letih. Za seboj je imel več kot težko otroštvo in mladost.
Skrajno težko otroštvo
Rojen leta 1930 v Albanyju, v zvezni državi Georgia, je bil spočet s posilstvom, ki ga je nad njegovo mamo zagrešil njen očim Bailey Robinson. Pri petih letih se mu je v kadi za pranje perila utopil brat, ki ga je Ray poskušal izvleči, vendar je bil pretežak, nakar je pri sedmih dokončno izgubil vid, ki se mu je domnevno zaradi glavkoma začel kvariti pri štirih letih. Mati mu je umrla pri štirinajstih in po njenem pogrebu je zapustil šolo za slepe, kjer se je prek braillove pisave nauči brati note in igrati klavir. Kot slepi najstnik se je začel preživljati z glasbo, igrati v barih, vendar je bil večkrat lačen kot sit. Brez hrane je bil po več dni skupaj. Pri osemnajstih letih se je iz Floride preselil v Seattle, kjer je spoznal tri leta mlajšega Quincyja Jonesa, obenem mu je uspelo sestaviti lastno zasedbo The McSon Trio, s katero je leta 1949 posnel Confession blues v staromodnem rhythm and blues stilu, prvo skladbo, ki se je uvrstila na lestvico in ki je bila ob še nekaterih posnetkih temelj, da sta brata Erdogun za tedanjih 2500 ali današnjih 30.000 dolarjev odkupila Charlesovo pogodbo od prejšnje založbe.
Prva skladba za Atlantic records, ki je ob svojem času postala zmerna uspešnica, je bila Mess around iz leta 1953, katere avtor je bil Ahmet Ertegun, nakar je leta 1954 prvič zasedel prvo mesto na rhythm and blues lestvici s skladbo I got a woman, ki je bila njegovo avtorstvo, čeravno je kasneje priznal, da jo je povzel po skladbi It must be Jesus skupine Southern Tones. Dejansko gre za isti napev le z drugim besedilom, a se je skladba uvrstila med standarde, saj je doživela številne priredbe. Med drugimi so jo izvajali Elvis Presley, Johnny Hallyday, The Beatles, Jimmy Cliff in Johnny Cash. Enako velja za skladbo Hallelujah I love her so, ki jo je izdal leta 1956 in v kateri so bili na podoben način pomešani gospel, blues, džez in še kaj. Charles, ki se je v prvi vrsti zgledoval po Natu Kingu Colu, je veliko poslušal tudi belsko country glasbo.
Skladba, ki je spreminjala življenja
Leta 1957 je izdal svojo prvo veliko ploščo, sestavljeno iz že izdanih skladb, nakar je istega leta izdal še inštrumentalni džez album The Great Ray Charles in poleti 1958 še album Soul brothers, na katerem je naslovno skladbo prispeval Quincy Jones. Charles je postal uveljavljen. Nastopal je na prizoriščih, kot na primer Apollo Theater, Carnegie Hall in na Newport folk festivalu, vendar se je šele s skladbo What I say prvič uvrstil med prvih deset na osrednji pop lestvici, medtem ko je na r'n'b lestvici zasedel vrh.
Po What I say je zapustil založbo Atlantic, saj so mu pri založbi ABC ponudili zdajšnjega pol milijona dolarjev oziroma 75 centov od vsakega zasluženega dolarja, česar brata Ertegun nista mogla izenačiti, čeravno jima je Charles to ponudil in so do konca svojih dni ostali prijatelji. What I say je dobesedno spreminjala življenja. Sploh angleškim mladcem. Tako kot še kaka Charlesova skladba je bila nujen del repertoarja The Beatles, bila je prva skladba, ki jo je Mick Jagger javno zapel s tedaj še zametkom The Rolling Stones, prevrnila je Steva Winwooda, Erica Burdona in Briana Wilsona. Z What I say se je rodila soul glasba.
Charles je nadaljeval pri založbi ABC, za katero je leta 1960 posnel in izdal skladbo Georgia on my mind, s katero je prvič zasedel vrh ameriške pop lestvice, kar mu je v naslednjih dveh letih uspelo še z dvema skladbama. Z I can't stop lovin you iz maja 1961 ter s Hit the road Jack iz novembra 1961. Ob še osmih skladbah, kot na primer Crying time, ki so se uvrstile med prvih deset, se je Charles uveljavil kot utemeljitelj popularne glasbe.
