Od simbola suverenosti, rojenega v kaosu tisočerih zasebnih valut, do ključnega stebra globalnega finančnega reda. Zgodba o dolarju je zgodba o vzponu Združenih držav v vlogo edine velesile in o orodju, s katerim to vlogo ohranjajo.
Ko so 2. aprila 1792 člani ameriškega kongresa dolar priznali za uradno valuto svoje mlade države, si verjetno niso predstavljali njegove neverjetne usode. Njihov cilj je bil preprost in pragmatičen: utrditi komaj pridobljeno suverenost z lastnim denarjem in se otresti odvisnosti od tujih valut, kot je bil takrat razširjeni španski peso. Ime so si sicer izposodili v stari Evropi, pri avstrijskem kovancu talerju, katerega izgovarjava je bila presenetljivo blizu besedi dolar.
Tistega dne je kongres ustanovil tudi kovnico United States Mint in jo postavil v Filadelfiji, v prvi stavbi, ki jo je zgradila nova zvezna država. Toda pot od simbola neodvisnosti do instrumenta svetovne prevlade je bila dolga in polna presenetljivih zasukov.
Velika monetarna vizija ustanovnih očetov je dolgo ostala neizpolnjena. Medtem ko je država dobila monopol nad kovanjem kovancev, je tiskanje bankovcev ostalo v rokah zasebnih bank in podjetij. Vsaka je izdajala svoje, kar je vodilo v popoln nered. Do leta 1860, tik pred izbruhom državljanske vojne, je bilo v obtoku najmanj 10.000 različnih vrst bankovcev. To je ustvarilo raj za ponarejevalce in nočno moro za trgovce. Predstavljajte si: kako naj trgovec v Illinoisu zaupa bankovcu, ki ga je izdala neznana banka iz New Jerseyja?
Monetarna anarhija
Prelomnico je prinesla državljanska vojna. Leta 1863 je predsednik Abraham Lincoln sredi spopada z odcepljenimi konfederacijskimi državami na jugu uvedel zvezni monopol nad tiskanjem dolarskih bankovcev. Da bi zmanjšali tveganje ponarejanja, so jih začeli tiskati na značilen zelen papir, kar jim je prineslo vzdevek »zelenci« (angl. greenbacks). Kmalu je bankovec za en dolar krasil obraz prvega predsednika Georgea Washingtona. Enotna nacionalna valuta tako ni bila več le ideal, temveč nujnost za preživetje in financiranje vojne, ki je kovala sodobni ameriški narod.
Poenotena valuta je dobila tudi simbol, ki je danes povsod znan in jo najdemo tudi na prav vsaki tipkovnici, izdelani na svetu. To je $. Zanimivo pa je, da njegov izvor ni povsem pojasnjen.
Dolar je postal gonilna sila ameriškega razvoja v drugi polovici 19. stoletja. V obdobju, znanem kot »pozlačena doba« (angl. gilded age), je dolar spremljal osupljivo gospodarsko rast, osvajanje Divjega zahoda in vzpon prvih ameriških industrijskih titanov.
Bil je valuta Johna D. Rockefellerja, prvega milijarderja v zgodovini, in njegovega naftnega imperija Standard Oil. Bil je tudi valuta izumov Thomasa Edisona in podjetja General Electric ter kmalu zatem valuta Wall Streeta, visokih financ in bankirja Johna Pierponta Morgana.
Do preloma iz 19. v 20. stoletje so ZDA postale vodilna svetovna gospodarska sila, dolar pa tako tudi najpogosteje uporabljena valuta na planetu. Njegovo vrednost in stabilnost je dodatno utrdil zlati standard, ki ga je Amerika uradno sprejela leta 1900 in je vrednost dolarja vezal neposredno na zlato.
V tistem času je bil ta zeleni bankovec zgolj odraz ameriške moči, ne pa tudi orodje za njeno aktivno projiciranje in dominacijo.
Bretton Woods
Vse se je spremenilo ob koncu druge svetovne vojne. Julija 1944 so se voditelji 44 zavezniških držav zbrali na konferenci v Bretton Woodsu v New Hampshiru, da bi zasnovali nov povojni finančni red. Stare evropske sile so bile gospodarsko uničene, kar med drugim pomeni, da so njihove valute bolj ali manj izgubile veljavo. Združene države so bile edina velika gospodarska sila, ki je ostala nedotaknjena in močnejša kot kadar koli prej.
Sistem, za katerega so se dogovorili v Bretton Woodsu, je bil preprost, čeprav revolucionaren: ameriški dolar je postal osrednji steber svetovnega monetarnega sistema. Njegova vrednost je bila fiksno vezana na zlato (po tečaju 35 dolarjev za unčo), vrednosti vseh drugih valut pa so bile vezane na dolar. Britanski funt, francoski frank in nemška marka so bili uradno potisnjeni v vlogo drugorazrednih valut. Dolar je postal kralj. Zasedel je osrednje mesto v deviznih rezervah centralnih bank, v portfeljih velikih bank in pri določanju cen ključnih surovin, kot je nafta.
S tem se je rodil sistem, ki je svetu zagotavljal stabilnost deviznih tečajev, Združenim državam pa privilegij, za katerega kritiki danes pravijo, da je pretiran in neupravičen.
Ta sistem, za katerega so se takrat dogovorili, je trajal do 18. decembra 1971. Zaradi velikih stroškov vietnamske vojne in socialnih programov so ZDA tiskale več dolarjev, kot so imele zlatega kritja, kar je spodbudilo države, da so začele svoje dolarske rezerve množično menjavati za zlato. Da bi ustavil odliv zlata, je predsednik Richard Nixon na presenečenje vseh enostransko razdrl sistem iz Bretton Woodsa in odpravil zamenljivost dolarja za zlato.
Posledice prevlade
S tem se je začelo obdobje plavajočih deviznih tečajev, pri katerih vrednost valut določata ponudba in povpraševanje na trgih. Za preostali svet je bil to dvojni udarec: zlata podlaga je izginila, čeprav je hkrati dolar zaradi svoje globoke zasidranosti v svetovni trgovini ostal glavna valuta. Svet pa je tako postal ranljiv za vsako spremembo v ameriški monetarni politiki.
Nixonov finančni minister John Connally je to novo realnost cinično povzel z znamenitim stavkom: »Dolar je naša valuta, a hkrati vaš problem.«
Niti uvedba evra leta 1999 niti postopni vzpon kitajskega juana vse do danes nista ogrozila te prevlade. Dolar je vpleten v kar 88 odstotkih vseh transakcij na deviznih trgih in zajema skoraj 60 odstotkov deviznih rezerv svetovnih centralnih bank. Ta status omogoča ZDA, da imajo ogromne proračunske in trgovinske primanjkljaje – navsezadnje, če ves svet potrebuje tvoj denar, zakaj bi se omejeval?
Takšna prevlada ima tudi konkretne posledice. Ameriška podjetja so zaščitena pred valutnimi nihanji, medtem ko mora na primer slovensko podjetje vedno skrbeti za ceno nafte, izraženo v dolarjih. Še pomembnejše, dolar je postal orodje eksteritorialne politične moči. Ker se večina mednarodnih transakcij poravnava prek ameriškega finančnega sistema, lahko Washington kaznuje tuja podjetja z milijardnimi globami za posle, ki kršijo ameriške sankcije, čeprav nimajo neposredne povezave z ZDA. V zadnjem času je sedanji ameriški predsednik Donald Trump to logiko obrnil na glavo, češ da močan dolar škodi ameriški konkurenčnosti, in to uporabil kot izgovor za trgovinske vojne. Toda ne glede na politično retoriko ostaja dejstvo, da je dolar ključnega pomena za ameriško moč.
To najbolje ponazarja dvojna misija ameriške tajne službe: varovati predsednika in njegovo družino ter – varovati dolar.
