Danes se zanimive vinske zgodbe vse pogosteje pišejo tudi tam, kjer pogoji za pridelavo grozdja niso nič kaj prijazni, ampak so zelo skrajni. Med najbolj spektakularnimi so visokogorski vinogradi na strmih pobočjih Alp, Pirenejev, Andov in celo Himalaje, kjer se trte vzpenjajo celo tri tisoč metrov nad morjem.
Kot je zapisano v Guinnessovi knjigi rekordov, je najvišje ležeči vinograd na svetu z imenom Pure Land & Super-High Altitude Vineyard v Tibetu na 3563 metrih nadmorske višine. Sicer ne gre za projekt kakšne tradicionalne vinske hiše, ampak za nekakšen laboratorij prihodnosti, saj trte neguje kitajsko podjetje Rong Shun Biotechnology Development Ltd., ki je na območju okoli Lhase v Tibetu trte začelo saditi leta 2012. Na 67 hektarjih trenutno uspeva enajst sort. Vin iz teh tibetanskih vinogradov na svetovnem trgu še ni, jih je pa menda mogoče pokusiti v samem vinogradu v Tibetu in specializiranih trgovinah v Lhasi in Pekingu ter sem pa tja na kakšnem vinskem sejmu na Kitajskem.
Vina iz Andov
Podobne naloge se je leta 2022 skupaj s partnerico Ann Cross lotil še Američan Mike Juergens. Postala sta pobudnika projekta Bhutan Wine Company, v okviru katerega so se lotili vinogradništva v še eni himalajski deželi. V Kraljevino Butan je leta 2017 Juergens prišel teč maraton in ob tem prišel do spoznanja, da dežela kljub neokrnjeni naravi in primernim pogojem za pridelavo vina nima vinogradov.
V okviru projekta, ki ga je podprla butanska vlada, so v sodelovanju z nekaj vinarji in enologi iz Kalifornije pod vznožja najvišjih očakov na svetu prve trte zasadili leta 2019, sami vinogradi pa so razpršeni na različnih nadmorskih višinah, od približno 150 metrov pa vse do 2788 metrov nad morjem. Prva vinska letina je bila leta 2023, iz vsega pobranega grozdja pa so pridelali le en sod vina in ga poimenovali ser kem, kar naj bi v tamkajšnjem jeziku pomenilo alkoholno darilo bogovom. Prvo ustekleničeno grozdje so še istega leta prodajali na dražbi, vključno s 7,5-litrsko steklenico z imenom himalayan, ki so jo pri britanski dražbeni hiši Bonhams prodali za 18.750 ameriških dolarjev, letos pa naj bi prišla na trg tudi že njihova komercialna linija vin.
Kot pravi zgodovina, so vinsko trto v visokogorju pred stoletji gojili že Inki in tudi dandanes v južnoameriških Kordiljerah, ki ležijo visoko nad morjem, pridelujejo odlična vina. V argentinski provinci Salta na severozahodu Argentine ob vznožju Andov je Bodega Colomé, ki velja za eno najstarejših v Argentini in najvišje ležečo komercialno vinsko hišo na svetu. Ustanovili so jo leta 1831, danes pa je v lasti švicarske dinastije Hess, ki ima vinograde in svoje vinske hiše še v Napi v Kaliforniji, Švici in celo v Alžiriji. V Argentini obdelujejo vinorodne rastline, ki se bohotijo na nekaj več kot tisoč pa vse do 3111 metrov visoko nad morjem, v vinogradih pa vladajo precej ekstremne razmere z močno erozijo tal, silnimi vetrovi in sušo ter temperaturami, ki nihajo od 35 stopinj Celzija v času dneva do globoko pod lediščem ponoči, kar pa grozdju daje debelo lupino in koncentrirane okuse. Nekaj vinogradov, ki slovijo po visokih nadmorskih višinah nad dva tisoč metri, je tudi v Čilu v dolini Elqui ter v Boliviji in Peruju, vendar tamkajšnja vina še nimajo mednarodne prepoznavnosti.
Alpsko vinogradništvo
V Evropi se trte dotikajo neba v Alpah, vendar vseeno ne segajo tako visoko kot v Andih in Himalaji. Najvišje ležeči evropski vinogradi so v švicarskem kantonu Valais in se dvigajo od reke Rone proti alpskim pobočjem ter pogosto presegajo tisoč, ponekod celo 1300 metrov nadmorske višine, odlikujejo pa jih ekstremni nakloni tudi do 60 stopinj. Tudi na severozahodu Italije v dolini Aoste so nasadi grozdja ujeti med najvišje evropske vršace in prav tako kot v sosednji Švici segajo do 1300 metrov nad morjem. Vinogradništvo v teh krajih je skoncentrirano na majhne terasaste parcele, ki jih večinoma obdelujejo ročno, v njih pa prav tako prevladujejo manj znane avtohtone sorte. Na drugem koncu Alp se Alto Adige oziroma Južna Tirolska ponaša z vinogradi, ki predvsem v dolini Isarco segajo do 1100 metrov visoko, in vinskimi hišami, kot so Cantina Tramin, Elena Walch in Alois Lageder, ki so si slavo s svojimi vini izborili tudi v svetovnem merilu. V Franciji, kjer se sicer veliko raje bahajo z vini iz svojih svetovno znanih regij, se alpskih vinogradov bolj sramujejo, kot pa jih izpostavljajo, vendar so tudi tam, predvsem v Savojskih Alpah, na podobnih višinah in tudi tam pridelujejo sorte, ki so za povprečne pivce bolj kot ne neznane.
V deželi na sončni strani Alp zares visoko ležečih vinogradov ni. Gorenjska, kamor sodi alpski svet, je edina regija, ki ni vinorodna, a je v prihodnosti zaradi podnebnih sprememb pričakovati, da se bo tudi tam začelo govoriti o vinu. Trenutno se še ne, čeprav zgodovina pravi, da naj bi bilo v daljni preteklosti nekaj vinorodnih območij v okolici Bleda, na Šmarjetni gori nad Kranjem in v Podvinu pri Radovljici, kar naj bi, kot pravijo nekateri entuziasti, dokazovalo nemško ime za Podvin – Podwein. Prav v Podvinu, kjer sicer prevladujejo samonikle trte, kot so izabela, jurka, kvinton in podobna vinska nečislana tovarišija, imajo že od sredine devetdesetih vinogradniško društvo Šparon. V Bohinju pa se radi pohvalijo s svojim »bohincem«, prav tako sorodnikom vina iz domačih brajd, ki se mu uradno sme reči le fermentirana alkoholna pijača iz grozdja. Projekt je bolj za šalo kot zares nastal na vrtu gostinca in hotelirja iz Bohinjske Bistrice Krsta Tripiča, ki je leta 2000 posadil prvo brajdo in leta 2012 pripravil prvo bohinjsko ljubiteljsko trgatev, povrhu pa vsake toliko časa okronajo tudi bohinjsko vinsko kraljico.
