V samem srcu Antwerpna, svetovne prestolnice diamantov, stoji stavba, ki je desetletja veljala za neosvojljivo trdnjavo. V njenem podzemnem trezorju so draguljarji z vsega sveta hranili svoje največje zaklade. Varnostni sistem je bil sestavljen iz desetih plasti najsodobnejše tehnologije, vključno z radarjem, seizmičnimi, infrardečimi in magnetnimi senzorji ter ključavnico s sto milijoni možnih kombinacij. Toda ob mrzlem februarskem koncu tedna leta 2003 je skupina italijanskih roparjev, znanih kot »La Scuola di Torino« (Šola iz Torina), dokazala, da nobena ključavnica ni popolna in noben trezor ni zares neprebojen.
Glavni um operacije je bil Leonardo Notarbartolo, uglajen in karizmatičen tat, ki se je več kot dve leti pripravljal na ta podvig. Njegov načrt ni temeljil na surovi sili, temveč na potrpežljivosti, prevari in popolni infiltraciji. Najel je pisarno v stavbi Antwerpen Diamond Center in se predstavljal kot trgovec z diamanti. S tem je pridobil prepustnico, dostop do stavbe in, kar je najpomembneje, zaupanje varnostnega osebja in drugih najemnikov. Več mesecev je neopazno preučeval vsako podrobnost varnostnega sistema. S pomočjo miniaturne kamere, skrite v kemičnem svinčniku, je fotografiral trezor in si zapomnil zaporedje gibov, s katerim je direktor odklepal kombinacijsko ključavnico.
Genij, Pošast in Ključar
Ko je zbral dovolj informacij, je sestavil ekipo strokovnjakov, ki so danes znani predvsem po vzdevkih. Denimo: »Genij« je bil strokovnjak za alarme, ki je znal prelisičiti vsak senzor; »Pošast« je bil mišičnjak in strokovnjak za vrtanje in težka dela; »Kralj ključarjev« je bil eden najboljših izdelovalcev ključev na svetu. Leonardo Notarbartolo je bil vodja in glavni tat.
Akcija se je začela v soboto zvečer, 15. februarja 2003. Ulice diamantne četrti so bile prazne. Notarbartolo in njegova ekipa so vstopili v stavbo in se lotili premagovanja desetih plasti varnosti, ene za drugo.
Najprej so zaobšli senzorje na vratih stavbe. S posebej izdelanim aluminijastim ščitom so pretentali magnetne senzorje na vratih, ki so vodila do trezorja, tako da sistem ni zaznal, da so se odprla.
S silikonskim sprejem so prekrili toplotni in svetlobni senzor, da niso zaznali njihove prisotnosti.
Notarbartolo je vedel, da ključe glavnih vrat trezorja hranijo v nevarovani omari na hodniku – neverjetna varnostna pomanjkljivost, ki jo je odkril med svojim vohunjenjem. Ključe so vzeli.
Nato je prišla na vrsto kombinacijska ključavnica. Notarbartolo je vnesel kombinacijo, ki si jo je zapomnil s posnetkov.
Zadnja ovira je bila masivna ključavnica, ki jo je bilo treba prelomiti. S posebej izdelanim orodjem so to storili tako natančno, da niso sprožili nobenega alarma.
Odprli 123 sefov
Ob polnoči so bila dvotonska jeklena vrata trezorja tako odprta. Več ur so imeli popolnoma zase. Sistematično so odprli 123 od 160 sefov in jih napolnili z neobdelanimi diamanti, zlatom, nakitom, delnicami in gotovino. Ko so končali, so uničili posnetke nadzornih kamer in izginili. Za seboj so pustili prazen trezor in uganko, kako jim je to sploh uspelo.
Ocenjena vrednost plena je presegala 100 milijonov dolarjev, čeprav je bila verjetno veliko višja, saj mnogi lastniki sefov zaradi davčnih razlogov niso prijavili celotne vrednosti vsebine.
Rop je bil izveden skoraj popolno. Skoraj. Na poti nazaj iz Antwerpna je eden od članov tolpe, očitno v napadu panike, ob avtocesti v gozdu odvrgel vrečo z dokaznim materialom – rokavicami, lepilnim trakom, orodjem in na pol pojedenim sendvičem. Lokalni prebivalec je vrečo našel med lovom in poklical policijo. Forenziki so na ostankih sendviča našli DNK Leonarda Notarbartola. Med smetmi so našli tudi račun iz trgovine v Antwerpnu. To je bila edina sled, ki jo je policija potrebovala.
Nekaj dni kasneje se je Notarbartolo, ne da bi vedel za odkritje, vrnil v Antwerpen, da bi izpraznil svojo pisarno in zabrisal še zadnje sledi. Tam ga je že čakala policija. Aretirali so ga in kasneje tudi večino njegove ekipe.
Drugačna resnica?
Notarbartolo je bil obsojen na 10 let zapora. Med prestajanjem kazni pa je začel pripovedovati drugačno, veliko bolj zapleteno zgodbo. Trdil je, da je bila njegova tolpa samo orodje v veliko večji igri. Najel naj bi jih velik trgovec z diamanti, da bi izvedli rop z namenom zavarovalniške goljufije. Po njegovi zgodbi naj bi bil pravi plen vreden samo 20 milijonov dolarjev, saj naj bi trgovci sami izpraznili svoje sefe, preden je tolpa vstopila. Notarbartolo je še trdil, da so ga po ropu izdali in mu podtaknili dokaze ob avtocesti, da bi preiskavo usmerili stran od pravih organizatorjev.
Ali je govoril resnico? Ali pa je samo poskušal zmanjšati svojo vlogo in se maščevati tistim, za katere je menil, da so ga izdali? Tega verjetno ne bomo nikoli vedeli. Dejstvo je, da ogromen del plena, verjetno vreden več sto milijonov dolarjev, ni bil nikoli najden.
Rop v Antwerpnu kljub vsem okoliščinam ostaja v zgodovino zapisan kot mojstrovina kriminalne genialnosti.
Zgodba je na več kot en način podobna slovitemu vdoru v sefe banke SKB v središču Ljubljane.
