V čigavem interesu je bil sarajevski atentat?

Glavni elementi zgodbe sarajevskega atentata so bolj ali manj znani. Na Franca Ferdinanda je streljal tedaj vsega 19-letni Gavrilo Princip, član ilegalne organizacije Mlada Bosna, medtem ko naj bi v ozadju stala srbska paraobveščevalna teroristična organizacija Črna roka, pod vodstvom šefa srbske obveščevalne službe Dragutina Dimitrijevića - Apisa. A do danes obstaja odprto vprašanje, član katere organizacije je bil Princip. Nedeljko Čabrinović, tisti Sarajevčan, ki naj bi na srečanju s Principom v Beogradu v začetku leta 1914, potem ko sta v časopisu prebrala, da bo nadvojvoda obiskal Sarajevo, dal idejo za atentat ob tej priložnosti, je bil član obeh organizacij. Obenem je šlo za združbi, ki sta si delili članstvo – oziroma je Črna roka podpirala Mlado Bosno.

Avstrijska aneksija v zgodnjem najstništvu

Dragutin Dimitrijević - Apis, rojen leta 1876, je bil od mladobosancev v vsakem primeru približno petnajst let starejši. Medtem ko so bili mladobosanci zanesenjaški dijaki, nemalokrat tudi pesniki oziroma literati, je bil Apis vojak, ki je prvo veliko partijo odigral leta 1903 z atentatom na proavstrijsko usmerjenega kralja Milana Obrenovića. Po tem prevratu so Obrenoviće na prestolu zamenjali prorusko usmerjeni Karađorđevići, ki so jim Obrenovići leta 1817 ubili utemeljitelja dinastije, torej Karađorđa Petrovića.

S takšno predzgodovino so Srbi stežka sprejeli odločitev Avstro-Ogrske, ki si je leta 1908, potem ko je bila od leta 1879 pod avstrijsko upravo, priključila Bosno in Hercegovino. Oborožene akcije so bile del agende. Že leta 1910 je Bogdan Žerajić, od Principa osem let starejši mladobosanec, poskusil umoriti guvernerja BiH, hrvaško-avstrijskega generala Marijana Varešanina oziroma nekaj dni pred tem avstrijskega cesarja Franca Jožefa, ko je ta 3. junija obiskal Mostar.

Ko pogledamo rojstne letnike Gavrila Principa ter preostalih mladobosancev, lahko ugotovimo, da je šlo za državljane, ki so avstrijsko aneksijo doživeli v zgodnjem najstništvu, v času pubertetništva in vzpostavljanja osnovnih nazorov. Princip je bil rojen leta 1894, medtem ko so bili ideologi gibanja le nekoliko starejši. In izhodiščna postava gibanja se ni našla v Sarajevu, temveč v Mostarju, na tamkajšnji gimnaziji, kjer je bila leta 1893 Mlada Bosna tudi ustanovljena. Ključni človek je bil Dimitrije Mitrinović, letnik 1887, najvplivnejši mostarski gimnazijec, ki je okoli sebe zbral privržence, iz katerih je nastalo gibanje. Mitrinović se je iz BiH sicer umaknil. Leto 1914 je doživel v Londonu kot asistent hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, potem ko je šel študirat umetnostno zgodovino v München.

Ideološko in organizacijsko vodstvo v domovini je prevzel od njega tri leta mlajši mostarski dijak Vladimir Gačinović, ki je bil tudi študent na Dunaju in udeleženec mednarodne intelektualne srenje. Med drugim se je poznal z Levom Trockim. On je bil avtor ideje o oboroženih akcijah, a podobno kot Mitrinović je bil v času atentata na Franca Ferdinanda v tujini. V Franciji.

Zavil v napačno ulico

Kot rečeno, naj bi na idejo za atentat ob branju časopisa prišla Princip in Čabrinović, Sarajevčana v Beogradu. Principa so po udeležbi na protivladnih demonstracijah vrgli z gimnazije v Sarajevu in šolanje je poskusil končati v Beogradu, Čabrinović je bil tjakaj izgnan po sodelovanju v stavki v Sarajevu. Nista pripadala vodilni garnituri organizacije. V vsakem primeru sta v Beogradu prišla v stik z beograjskim vrhom Črne roke, konkretno z Vojislavom Tankosićem, tistim srbskim oficirjem, ki je nekaj let pred tem zaslovel, ker je v Beogradu oklofutal tedaj mladega britanskega novinarja, Winstona Churchilla po imenu. Črna roka je atentatorje prepeljala nazaj v BiH in jih opremila z orožjem. Menda je šef srbske vlade Nikola Pašić vedel za zaroto, s katero se zavoljo pogajanj z Avstrijci ni strinjal, vendar mu je ni uspelo preprečiti. Ekipa, ki je bila neposredno vpletena v atentat, je štela šest moških in atentat je pravzaprav že propadel, potem ko je Čabrinović na avto z nadvojvodo vrgel bombo, ki je eksplodirala pod drugim vozilom. Po tem pripetljaju so se visoki gostje odpeljali k sarajevskemu županu in se naknadno odločili, da gredo obiskat ranjence v bolnišnico. Pri tem so zavili v napačno ulico, ki ni bila v načrtu vožnje. Voznik je ustavil avto in zapeljal vzvratno, pri čemer mu je avto ugasnil, kar je Principu, ki se je tamkaj znašel po naključju, dalo priložnost, da je ustrelil. In zadel.

Sarajevski atentat naj bi bil torej kombinacija mladostniške zagnanosti mladobosancev in interesa srbskih oficirjev iz organizacije Črna roka. Gavrilo Princip je na sojenju dejal, da je šlo za zasebno pobudo njega in somišljenikov, brez pomoči srbske države, medtem ko je Dimitrijević leta 1916, ko je bil lažno obtožen zarote proti kralju regentu Aleksandru Karađorđeviću, domnevno priznal, da je bil organizator sarajevskega atentata dejansko on. A slednje nekateri tolmačijo predvsem kot njegov poskus, da bi se nekako rešil pred smrtno kaznijo, ki ga je leta 1917 res doletela. Po tretji teoriji je Tankosić delal na svojo roko in niti Apis ni bil seznanjen z dogajanjem. Srbska država ni imela interesa za vojno, kar pušča možnosti za premnoge spekulacije o tem, kdo drug izmed evropskih velesil bi lahko prek mladobosancev oziroma Tankosića, ki je umrl leta 1915, ali pač Dimitrijevića, ki je umrl leta 1917, uveljavljal svoj interes.