V avgustovski številki ameriške izdaje revije Vogue notranje strani krasi nova manekenka, ki promovira del poletne kolekcije blagovne znamke Guess. Na prvi fotografiji sedi na stolu, oblečena v kratko svetlo modro obleko s cvetličnim vzorcem, na drugi pa v dolgo črtasto belo-črno obleko. Njen popolni obraz obdajajo valoviti svetli lasje, v nas zre z modrimi očmi, lica so rahlo pordela, ustnice polne in sijoče, telo pa bujno in hkrati vitko.
Če ne bi bilo napisa na notranjem robu desne strani, fotografiji ne bi bili nič posebnega. A napis je, na njem pa piše, da manekenka ni resnična. Seksi plavolasko, podpisano kot Seraphinne Vallora (kakor je ime podjetju s sedežem v Londonu, ne človeku), je namreč ustvarila umetna inteligenca (UI), s tem pa je »Seraphinne« postala prva takšna manekenka, ki je nastopila v reviji Vogue.
Šokantno in prelomno, a pričakovano
Pri Voguu zagotavljajo, da UI-model ni bil del uredniške odločitve, kar pomeni, da gre za oglasno sporočilo, vendar pa njihovo distanciranje od nje ni omililo odzivov v javnosti. Večina je bila, milo rečeno, ogorčena. Čeprav UI-modeli niso nekaj novega, saj se že pojavljajo v (tiskanem in spletnem) svetu mode, je poteza, da postanejo tudi del modne biblije, za katero naj bi veljala najstrožja pravila, presenetljiva, vsekakor pa prelomna.
Glavna razloga za razburjenje sta dva. Prvi je, da bodo UI-modeli odžirali delo resničnim manekenkam in manekenom, drugi pa, da postavljajo nerealistična lepotna merila.
»To nikoli ne bo umetnost. Vaš cilj je uničiti službe resničnih ljudi, ki prispevajo k tej industriji, vse za nekaj dolarjev, da lahko na svet spravite še več cenenih stvari. Kako lahko prodate izdelek, ki ga predstavlja nekaj neresničnega?« piše v enem od zapisov, ki jih lahko preberemo na instagramovem računu Seraphinne Vallora.
Pri podjetju, katerega ustanoviteljici sta 25-letni Valentina Gonzalez in Andreea Petrescu, na takšne zapise odgovarjajo z besedami, da za vsako fotografijo stoji skupina ustvarjalcev: fotografi, modeli, oblikovalci, arhitekti, programerji. »Vsi sodelujejo pri ustvarjanju nečesa, kar ima vpliv,« poudarjajo, rekoč, da gre za oblikovalski proces, podoben tradicionalni fotografiji, ki lahko traja tedne. »UI je zgolj novo orodje. Takšno, ki odpira povsem nove ustvarjalne smeri, možnosti in dostop. To ni nadomestek za tradicijo. To je njena razširitev,« med drugim še piše na instagramu, kjer ima Seraphinne Vallora več kot 220.000 sledilcev.
Z Gonzalezovo in Petrescujevo je pred nastankom »spornega« oglasa navezal stik ustanovitelj Guessa Paul Marciano, temu pa je sledil dogovor, da pripravita UI-model, ki bo del Guessove poletne kampanje. Ustvarili sta jih več, pri Guessu pa so nato izbrali blondinko. Sodelovanje z Guessom je bilo, kot sta zapisali na instagramu, uresničitev sanj: »Ko sva odraščali, sva poslušali zgodbe deklet, ki so dosegla takšne sanje … a se je vse skupaj zdelo tako zelo oddaljeno. Občudovali sva Guess, gledali ikonične modele in kampanje ter sanjarili. Danes so se te sanje uresničile. Sodelovali sva z znamko, ki jo občudujeva že od otroštva!«
Umetni in škodljivi lepotni standardi
Gonzalezova in Petrescujeva, katerih dela oziroma modele so doslej objavljale revije Elle, Grazia, Vogue, WSJ, FT, Harper's Bazaar pa tudi drugi znani modni oblikovalci poleg Marciana, menita drugače. »Ni pošteno reči, da smo te lepotne standarde ustvarili mi. Veljajo že od nekdaj. Lepota pritegne ljudi in prodaja, tako pač deluje marketing. Tudi prava modna fotografija je fantazijski svet. Če lahko dosežemo enake rezultate kot tradicionalno snemanje – s stopnjo lepote, primerljivo z resnično supermanekenko – v čem je potem razlika? Modna in lepotna industrija sta vedno delovali tako,« sta med drugim sporočili in poudarili, da ponudbo pač narekuje povpraševanje ljudi, teh pa, če povzamemo njune misli z instagrama, desetkrat manj zanimajo vsebine, v katerih so namesto klasičnih lepotic druge, bolj vključujoče »vsebine«.
Od utopičnega filma do resničnosti
Seraphinne Vallora poleg ustvarjanja novih modelov ponuja tudi UI-dvojnike oziroma avatarje resničnih manekenk. Valentina je tako za BuzzFeed pojasnila: »Če si denimo supermodel ali model, si morda želiš imeti svojega dvojčka, da lahko opravljaš dve službi hkrati. Če si na Kitajskem ali v Miamiju, v obeh primerih lahko dobiš UI-avatar, ki je popolnoma enak tebi. Zajamemo tako rekoč vse – videz, pore, obrazne dlačice, vse, pridemo do popolne natančnosti.«
In tu pridemo do Kongresa izraelskega režiserja Arija Folmana, ki je leta 2013 ekraniziral roman Stanislava Lema Futurološki kongres ter ga na platno prenesel v obliki poligranega in polanimiranega celovečerca. Takrat še znanstvenofantastična, danes pa vse bolj realistična drama govori o igralki Robin Wright (upodablja jo Robin Wright), ki se ob neizogibnem staranju na prigovarjanje studia odloči, da bo njeno igralsko kariero prevzela njena digitalna kopija, avatar, sama pa bo imela finančno varnost. Film se za Robin ne konča dobro, kot kaže zdaj, pa se ne bo končal dobro niti za današnje modele. Ti so z avatarjem sicer lahko hkrati v Pekingu in Miamiju, a se že zdaj zagotovo kdo sprašuje, zakaj bi jih sploh potrebovali, če je avatar lahko hkrati povsod.
