Sjaj u tami je priredba pesmi The sun ain't gonna shine anymore, ki jo je leta 1965 sprva posnel Frankie Valli iz skupine The Four Seasons, večjo uspešnost pa je dosegla naslednje leto v izvedbi Walker Brothers. Kot avtorji hrvaškega prevoda so se člani benda podpisali skupinsko, zasedbo pa so takrat tvorili: kitarist in pevec Massimo Savić, kitarist Vedran Čupić, bobnar Branko Terzić ter basist Emil Krnjić.
Delovati so začeli leta 1982 in prenehali štiri leta zatem. Massimo Savić se je posvetil solo karieri, umrl je pred tremi leti pri šestdesetih. Zoran Cvetković, ki je zamenjal Vedrana Čupića, je odšel v London, kjer se je preživljal kot studijski glasbenik. Dragan Simonovski, ki je zamenjal Terzića, pa je za posledicami aidsa umrl leta 1995 v Makedoniji.
Sjaj u tami je bil tudi naslov njihovega prvega albuma, sledil je le še eden, leta 1985, z naslovom Za tvoje oči. Zasluge, da so Dorian Gray posneli pesem Sjaj u tami, pripisujejo uredniku Jugotona Siniši Škarici, ki ga je glas Scotta Walkerja spominjal na vokal Massima Savića, zato je Massimu predlagal, da si pot do uspešne prepoznavnosti utrejo prek te pesmi. Kar se je tudi zgodilo.
Ime so si nadeli po knjigi Oscarja Wilda. Skupina je bila estetsko dovršena, opaziti je bilo, da so glede na zunanjo podobo zapadli pod vpliv Davida Bowieja, Roxy Music, Talking Heads … Da jih lahko uvrščamo med art rock, priča ovitek njihove plošče, ki sta ga oblikovala Sanja Bachrach in njen partner Mario Krištofić, ki sta o sodelovanju povedala: »Želela sva ujeti tisti del lika Doriana Graya, ki stoji za masko lepote: lepoto, ki razpada, in hladnokrvnost osebe, ki misli le nase.«Ob 30-letnici albuma Sjaj u tami je imel Massimo Savić nekaj razprodanih koncertov, Sanja Bachrach in Mario Krištofić pa sta pripravila razstavo fotografij in različnih vizualnih podob skupine in njihovih del.