Medtem ko za Združene države Amerike Nat King Cole predstavlja steber glasbene zgodovine, je za Evropejca lahko predzgodovinski lik. Nekdo, za katerega je morda prvič slišal leta 1986, ko je bilo v istoimenskem filmu slišati njegovo različico skladbe Mona Lisa. Če ne leta 1992, ko je priredba skladbe Unforgettable iz leta 1951, v kateri je glas prispevala še njegova hči Natalie, dobila nagrado grammy.
Je pevec iz obdobja, ko popularnoglasbena industrija še ni bila tako razsežno globalizirana, kot se je to zgodilo nekaj pozneje s pojavom rokenrola in razmahom industrije nosilcev zvoka. V Evropi je prvič nastopil leta 1950 v Zürichu, Anglijo pa je leta 1954 obiskal zmagoslavno, kot pred tem Avstralijo, kar pa je uspelo tudi že nekaterim pred njim iz prvega vala ameriške popularne glasbe, ki je v Evropo pljusknil po koncu prve svetovne vojne in ki sta mu načelovala prav tako temnopolta Josephine Baker in Louis Armstrong. Oba sta v Evropi nastopala pred drugo svetovno vojno. Bakerjeva leta 1929 celo v Beogradu.
Hotel je biti zgolj pianist
Zadržek pri širjenju Colove slave po Evropi je bil nemara tudi v tem, da v nasprotju s štiri leta starejšim Frankom Sinatro, pa tudi tedaj že veteranskim Bingom Crosbyjem, med drugo svetovno vojno ni prišel v Evropo nastopat za ameriške vojake. Nastopal je v Fort Knoxu za temnopolte nabornike. Prav tako v primerjavi s Sinatro, ki je pevsko kariero že v štiridesetih kombiniral s filmsko in je mednarodno slaven tudi po filmskih vlogah, s filmom ni doživel tolikšnega uspeha. V zares uspešnem komičnem vesternu Cat Ballou je nastopil šele leta 1965. Cole se je prebil predvsem z glasom, na katerega sprva niti ni računal.
Z glasbo se je začel profesionalno ukvarjati pri petnajstih letih, ko ga je v zasedbo vzel devet let starejši brat Eddie, ki je bil uveljavljen džezovski basist, za katerim je bila tudi že turneja po Evropi. Nat je igral klavir, ki je bil njegova osnovna ideja, kako preživeti v glasbenem svetu. Veljal je za dobrega pianista in leta 1937 je ustanovil lastni King Cole Trio, zasedbo brez bobnarja, kar je bilo posebno. Zgolj klavir, bas kitara in električna kitara. Trio je sloves pridobil z živimi nastopi in že leta 1938 zbudil pozornost Binga Crosbyja, ki je na nacionalni radijski mreži vodil priljubljeno oddajo. Bili so instrumentalisti. Nato je ob priložnosti, ko je pijani in agresivni lastnik nekega lokala, v katerem je trio nastopil, zahteval, da se tudi zapoje, Nat Cole še zapel. Skladbi je bilo naslov Sweet Lorraine, kaj hitro jo je posnel in leta 1940 dobil prvo vokalno uspešnico. Istega leta je Frank Sinatra navrgel svojo prvo, Polka Dots and Moonbeams.
Prodor med belopolto občinstvo
Začel je nizati skladbe, kot je Straighten Up & Fly Right ali Route 66, ki so jo 1964 priredili tudi Rolling Stones, čeravno s Colovim izvirnikom nima veliko skupnega in je bližje različici, ki jo je leta 1961 posnel Chuck Berry. Za Cola prebojno je bilo leto 1945. Album njegove zasedbe Volume 1 je zasedel prvo mesto na Billboardovi lestvici albumov. Obenem so bili prvi, ki so tak naslov sploh dosegli, saj je lestvica začela delovati šele marca 1945. Uspeh so ponovili tudi z albumom iz leta 1946. Njegov trio je pridobil status najboljšega ansambla v ZDA in leta 1946 za nekaj časa nadomestil Binga Crosbyja v že omenjeni radijski oddaji na nacionalni frekvenci, kar je bilo prav tako prvič, da je tak status dosegla temnopolta zasedba. Ko je leta 1946 posnel Christmas song, je to pomenilo nov prodor v osrednji, torej tudi belopolti Severni Ameriki. Šlo je za prvo božično uspešnico v izvedbi temnopoltega izvajalca.
Leta 1948 se je njegova zasedba prvič povzpela na vrh lestvice tudi s posamično skladbo. Imenovala se je Nature Boy, velja za poklon protohipijevskemu gibanju in po njenem uspehu je razpustil svoj trio. Začel je nastopati samostojno, kot Nat King Cole, in leta 1950 s skladbo Mona Lisa vnovič posegel po vrhu. Enako s Too Young, številko ena iz leta 1951, pri čemer pri večini svojih uspešnic ni bil avtor. Spet enako velja za Franka Sinatro. Nat King Cole se je prebil v srca z razorožujočim glasom, prepričljivo eleganco in nespornim vedenjem. Sinatra, njegov večni prijatelj, je o njem izjavil: »Nat ni samo prvorazreden zabavljač, ampak tudi državljan prve kategorije. Ponosen sem, da me šteje med prijatelje.« Tak status je budil odpor na obeh straneh rasne meje.
Očitki, da je stric Tom
Cole je mladost preživel v Chicagu, kamor se je njegova družina kaj kmalu po njegovem rojstvu preselila iz taistega Montgomeryja v Alabami, ki je zaslovel po začetku gibanja za državljanske pravice s črnskim bojkotiranjem segregiranega avtobusnega prevoza. Cole ni veljal za izrazitega aktivista, čeprav je bil član NAACP (nacionalnega združenja za napredek temnopoltih ljudi) kot udeleženec pohoda v Washington leta 1963, kjer je imel Martin Luther King svoj znameniti govor »I had a dream«. Vseeno so nekateri črnski aktivisti Cola obtoževali, da je stric Tom, torej tisti, ki je sprijaznjen z razmerami in sprejema rasno segregacijo. Delno je na to vplivala njegova uglajena podoba, pa tudi to, da je prodrl v osrednjo sceno, kar je pri rojakih enake polti budilo politizirana sumničenja glede njegove državljanske aktivistične zavesti. Drug pogled pravi, da je njegova državljanska drža, kakršno je kazal skozi kariero, krivično podcenjena. Da na turnejah ni pristajal na bivanje v rasno ločenih hotelih in da je tako zahteval tudi za vse svoje glasbenike.
V socialističnem besednjaku bi se reklo, da je bolj kot na deklarativni ravni deloval od znotraj, pri čemer se je izkazal kot figura visoke odpornosti in načel. Istega leta 1956, ko je dobil televizijsko oddajo, ga je na koncertu v Birminghamu v rodni Alabami skupina belih rasistov med nastopom zbila na tla, zbrcala na odru in prekinila koncert. A posredovala je policija in izgrednike aretirala, Cole je pa krvav in v scefrani obleki vstal ter dokončal pesem Little Girl. Dogodek se šteje kot neposreden vzrok za preplah med sponzorji, a vsega tri leta po tem in pet let pred smrtjo je Nat King Cole na pločniku slavnih v Hollywoodu dobil svojo zvezdo.
