Večina ljudi z zbirateljsko žilico zbira znamke, kovance, magnete, razglednice, figure ali kaj podobno nedolžnega, nekatere pa privlači precej temačnejše zbirateljstvo. V Veliki Britaniji so denimo opazili, da se zaradi zbirateljstva krepi trgovina s pristnimi človeškimi ostanki. Ta večinoma poteka prek družbenih omrežij.
Mesečna naročnina na lobanje
Eden od zbirateljev, ki ima v Essexu svojo prodajalno, v svojem asortimaju prodaja zares nenavadne reči: zarodek siamskih dvojčkov v medicinskem kozarcu ter kopico človeški kosti in lobanj najrazličnejših velikosti. V svoji spletni trgovini ponuja tudi mesečno naročnino na lobanje, kar pomeni, da naročnik vsak mesec prejme človeško lobanjo po izboru trgovine. Naprodaj so tudi mumificirani deli telesa ter maske in denarnice iz človeškega usnja.
Kot poroča Guardian, zakonodaja vse to dopušča.
Pravna sivina
Strokovnjaki opozarjajo, da pomanjkanje predpisov omogoča trgovanje s človeškimi ostanki, saj vse skupaj sodi v pravno sivo cono. Porast interesa za lastninjenje človeških ostankov bi lahko vodilo v krajo trupel in skrunjenje posmrtnih ostankov, opozarjajo.
Antropologinja Trish Biers z Univerze v Cambridgeu vodi delovno skupino, ki spremlja prodajo posmrtnih ostankov. V zadnjih petih letih so preprečili več kot 200 prodaj, vendar opozarja, da je zlasti na družbenih omrežjih ponudba močno narasla. Poudarja protislovje: za fotografiranje posmrtnih ostankov mlajših od 100 let v medicinske namene je potrebno posebno dovoljenje, hkrati pa se na spletu povsem legalno prodajajo absurdni predmeti, kakršen je ročaj za torbico iz pravih človeških vretenc. Priljubljene so tudi ogrlice iz človeških zob.
Nedavno izkopane lobanje?
Pri Guardianu so na družbenih omrežjih (pretežno na Instagramu) našli deset lobanj, ki so naprodaj. Fotografije so pokazali trem forenzičnim strokovnjakom, ki so podali oceno, da gre večinoma za lobanje, ki so nekoč služile kot učni pripomočki. Toda ne vse. Za nekatere od lobanj so dejali, da sledovi umazanije in ostankov tkiv kažejo na to, da so bile nedavno izkopane. Lobanje so sicer naprodaj po ceni okoli 1000 evrov in več.
Zagovorniki tega morbidnega hobija svoje zbirateljstvo opravičujejo s tem, da so “muzeji tako ali tako polni lobanj”. “Če izkoplješ človeško lobanjo, kaj boš z njo? Lahko bi jo dal muzeju, a jih imajo že dovolj in jih ne potrebujejo,” razmišlja Henry Scragg, lastnik zgoraj omenjen trgovine v Essexu. Po njegovo prodaja takšne lobanje nekomu, ki jo bo postavil na polico ter občudoval ni sporna. “To je bolj spoštljivo kot zakopati jo šest metrov pod zemljo,” meni.
Ministrstvo za kulturo, medije in šport poudarja, da morajo biti vsi človeški ostanki obravnavani z dostojanstvom. Policija bi morala ob primerih tatvin uporabiti »vso moč zakona«, a dokler zakonodaja ne bo jasneje urejala zasebne trgovine, ostaja to področje v nevarnem pravnem vakuumu.
Strokovnjaki zato zahtevajo spremembo zakonodaje, ki bi zagotovila enotno raven spoštovanja in dostojanstva do človeških ostankov.
