Leta 1985 je v Sovjetski zvezi prišel na oblast Mihail Gorbačov, poleti pa se je zgodil koncert Live Aid. V takšnih časih so se Francozi na neposreden ukaz predsednika republike Françoisa Mitterranda lotili posebne operacije v tuji državi, ki so jo kodno poimenovali Satanique. Prekomerno, prenapeto in obenem štorasto, kot da bi se scenarija domislil Louis de Funès, veliki francoski komedijant, s to razliko, da v njegovih filmih ni nihče umrl.
Dve mini
Rainbow Warrior je bila ladja okoljevarstvene aktivistične organizacije Greenpeace, ki je bila leta 1971 ustanovljena v Kanadi, takrat kot protest zoper ameriške jedrske poskuse na otoku Amchitka, od Aljaske oddaljenem približno dva tisoč kilometrov. Ob tisti priložnosti so se kot načina boja domislili plovbe z ladjami do območja poskusov. Po Aljaski so se aktivisti osredotočili na francoske jedrske poskuse na atolu Moruroa v Polineziji. Na podoben način. Ob pomoči Davida Fraserja McTaggarta, kanadskega bogataša, ki je bistveno pripomogel k razvoju Greenpeacea v globalno organizacijo in je s svojo jadrnico do Moruroa odplul že leta 1973, so leta 1977 za 37.000 funtov kupili dvajset let staro škotsko ribiško ladjo in jo poimenovali Rainbow Warrior. Kasneje so jo dodelali in dodali jambore. Prek akcij, v katerih je sodelovala, je ladja do leta 1985 dosegla globalno znamenitost, Greenpeace pa status osrednje okoljevarstvene organizacije na svetu. Maja 1985 je ladja prepeljala tristo prebivalcev otočka Rongelap na Marshallovem otočju, ki je postal onesnažen zaradi radioaktivnih padavin po ameriških poskusih, nato se je preselila na Novo Zelandijo.
Akcija Greenpeacea zoper poskuse na otoku Moruroa je predvidela konvoj ladij pod vodstvom Rainbow Warrior, ki bi odplule do otoka, aktivisti pa bi se izkrcali na otoku. Francoskim poskusom je nasprotovala tudi novozelandska vlada in Greenpeaceu ponudila zavetje. A Rainbow Warrior je desetega julija zvečer razgnalo v pristanišču. Najprej je eksplodirala prva mina, ki sta jo potapljača francoske obveščevalne službe prilepila z zunanje strani. Ladja je začela toniti in člani posadke, od katerih ni bil nihče poškodovan, so prestopili na kopno, vendar so se nekateri na njo vrnili pogledat, kolikšna je škoda, oziroma po najnujnejšo opremo. Tako tudi portugalski fotograf Fernando Pereira. Štiri minute po prvi je počila druga mina, ki je ladjo dokončala. Medtem ko se je deseterici uspelo rešiti na kopno, je Pereira, ki je reševal opremo iz podpalubja, potonil z ladjo in utonil.
Plačilo odškodnin
Lokalna policija se je primera lotila z veliko volje. Dober dan po potopitvi sta bila prijeta Dominique Prieur in Alain Mafart, francoska agentka in agent, ki sta se z lažnima identitetama oziroma kot domnevni zakonski par infiltrirala v aktivistične vrste. Na zaslišanju sta priznala dejanje, drugi udeleženci akcije pa so tako ali drugače pobegnili. Agenta sta bila na sojenju obsojena na deset let zapora in Francija, ki je zanikala vpletenost v akt državnega terorizma, česar jo je obtoževala Nova Zelandija, je slednji zagrozila z embargom uvoza v evropsko skupnost. Vladna preiskovalna komisija je ovrgla krivdo Francije, a po pritisku medijev je francoski obrambni minister odstopil in šef obveščevalne službe je bil odstavljen. Septembra 1985 je predsednik vlade Laurent Fabius javno izrekel, da so »ladjo potopili agenti francoske tajne službe« in da so delovali po ukazih. Obsojena agenta sta bila po dveh letih zapora izpuščena in sta po vrnitvi karierno napredovala, leta 1987 pa je Francija Greenpeaceu in družini fotografa Pereire izplačala odškodnino.
