Na ta dan leta 1987 je bilo vse nared, da izide 57. številka Nove revije, v kateri je bilo zbranih šestnajst prispevkov s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program; uradno je potem izšla dva dni pozneje. Revijo sta uredila Niko Grafenauer kot glavni urednik in Dimitrij Rupel. Šlo je za posebno izdajo številke intelektualnih krogov okrog revije, ki je v 80. letih 20. stoletja postala eden ključnih dokumentov slovenske politične in intelektualne zgodovine poznega socializma. Izid revije pa je bil precej buren in je sprožil politično gonjo proti avtorjem.
Oba urednika sta morala zaradi pritiskov odstopiti, bila pa sta tudi soavtorja; Grafenauer je prispeval članek pod naslovom Oblike slovenskega samomora, Rupel pa Odgovor na slovensko narodno vprašanje. Svoja razmišljanja sta dodala tudi Tine Hribar s prispevkom Slovenska državnost in Spomenka Hribar s člankom Avantgardno sovraštvo in sprava, medtem ko je Ivo Urbančič pisal o Jugoslovanski »nacionalistični krizi« in Slovencih v perspektivi konca nacije. Med avtorji kultne revije so bili še Veljko Namorš, Alenka Goljevšček, Jože Pučnik, Gregor Tomc, France Bučar, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj in Drago Jančar.
Razmišljanja o bistvu naroda
Vsebinsko je revija pomenila odločilni korak k premisleku o slovenskem narodnem vprašanju, ki je slovenske razumnike zaposloval v tistem času. Že uvodoma so zapisali, da gre za »pobudo za drugačno razmišljanje o Slovencih, za novo koncepcijo slovenstva, ki naj bi se konstituiralo v ustanovah potencialno suverenega naroda in v njegovem vsakdanjem življenju – glede na začetke nove zgodovinske epohe.« Nova revija nasploh je že z začetkom izhajanja leta 1982 pomenila intelektualni preboj v oblikovanju bolj pluralnega družbenega okolja. Uredništvo Nove revije pa ni bilo prvo, ki se je odločilo celotno izdajo posvetiti slovenskemu narodnemu vprašanju. To so leta 1985 storili že sodelavci Revije 2000. Obe izdaji pa sta se nekako zgodili na začetku slovenske pomladi.
Dimitrij Rupel se tega časa spominja tako: »V začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja, torej po Titovi smrti, je bilo v Jugoslaviji in Sloveniji čutiti popuščanje političnih in ideoloških pritiskov, ki so bili značilni za sedemdeseta leta. Desetega junija 1980 smo Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in jaz v pismu, pod katero se je podpisalo še 54 slovenskih pesnikov, pisateljev in publicistov, predsedniku Republiške konference SZDL Mitji Ribičiču predlagali ustanovitev nove revije (takrat še z malo začetnico), ki bi sprostila slovensko kulturno prizorišče. Pobudniki smo iz taktičnih razlogov poudarili, da se ne bi ukvarjali s politiko, ampak predvsem z mišljenjem in pesništvom.«
Seveda potem ni bilo tako. Še preden je Nova revija leta 1982 sploh začela izhajati, je prišlo do medijskih napadov, političnih podtikanj in vseh mogočih intrig. Te niso ponehale niti po izidu prvih številk. Oblast je ne glede na prvotne predloge pobudnikov na začetku vodenje revije dopustila samo Tinetu Hribarju. Rupel se nadalje spominja, da so celotna osemdeseta leta prinašala politične zaostritve in presenečenja. Srbska akademija znanosti in umetnosti je leta 1986 objavila znani Memorandum SANU, istega leta je predsednik CK srbske komunistične partije postal Slobodan Milošević. »Pokazali so se prvi znaki jugoslovanske krize, beograjski forumi so kritizirali ravnodušnost slovenskih voditeljev. Konec februarja 1987 je izbruhnil še škandal zaradi provokativnega plakata skupine Neue Slowenische Kunst, ki naj bi ga uporabili za propagando dneva mladosti. Slovenski umetniki so praktično prekopirali nacistični plakat (Richarda Kleina) iz tridesetih let,« pravi Rupel.
Posledice izida kultne 57. številke
Prispevki v 57. številki Nove revije niso bili povezani v celosten politični akcijski program, to niti ni bil njihov namen. Dragoceni so bili predvsem zato, ker so izpostavljali stanje, v katerem se je znašel slovenski narod, za katerega se je po drugi svetovni vojni zdelo, da je z oblikovanjem Federativne republike Jugoslavije dosegel svoje samouresničenje. Pa ni, in čas je bil zrel za osamosvojitev in za to, da Slovenci postanemo politični subjekt.
Čeprav kultna številka revije ni pozivala k nasilju, ni zahtevala takojšnje odcepitve in ni zavračala socializma kot takega, je bila za jugoslovanski sistem nevarna vsaj iz treh razlogov. Legitimirala je misel o suverenosti; denimo Bučar, Jambrek in Rupel so govorili v jeziku prava, ustave in mednarodnih norm. S svojim izidom je razbila tudi monopol partije nad »nacionalnim interesom«. Do tedaj je namreč Zveza komunistov Slovenije (ZKS) trdila, da so edini, ki utelešajo interese naroda, pri reviji pa so jasno povedali, da ima narod tudi civilno družbo, intelektualce in alternativne politične koncepte. Tretji razlog, zaradi katerega se je oblast počutila ogroženo, je bil ta, da je bila izdaja kultne številke v javnosti izjemno odmevna.
Neposredne politične posledice so se pojavile z orkestrirano gonjo proti revijašem. Napadali so jih v takratnem partijskem tisku (Delo, Komunist), obsodbe so se vrstile v političnih forumih, zlasti v SZDL, očitki so govorili o »meščanskem nacionalizmu«, »kontrarevoluciji«, »razbijanju bratstva in enotnosti«. Signal je bil očiten: meja dovoljenega je bila prestopljena in urednika sta morala odstopiti. Izid številke je imel tudi srednjeročni vpliv, saj so prispevki postali referenčna točka za nastajajočo opozicijo, ideje iz revije so se prelile v Majniško deklaracijo (1989), programe SDZ in v poznejši Demos, spodbudila je tudi ustavnopravne razprave ob razpadu Jugoslavije. Mnogi avtorji Nove revije so postali ustavni pravniki, politiki, poslanci, diplomati, predvsem pa so bili neposredno vpleteni v osamosvojitev (Bučar, Pučnik, Jambrek, Rupel). Številka 57 pa je imela tudi daljnoročne učinke, saj je simbolizirala intelektualni začetek slovenske države, in obveljala za dokaz, da je imela slovenska osamosvojitev konceptualno in pravno genezo, ne zgolj čustvenega izbruha ali geopolitične sreče.
