V teh tednih se zdi, da so povsod. Lezejo po fasadah, se sončijo na okenskih policah in iščejo pot v naša stanovanja. Smrdljivci, kot smo jih pogovorno poimenovali, prodirajo skozi najmanjše razpoke in za seboj puščajo neprijeten vonj, če se počutijo ogrožene. Jeseni se namreč, ko postane zunaj hladneje, množično odpravijo iskati topla in suha zatočišča za prezimovanje. Naša stanovanja in hiše so zanje idealen kraj. A zakaj jih je vsako leto več in kaj sploh hočejo od nas?
Težava ni le v tem, da iščejo zavetje. Njihovo število se resnično povečuje, za kar obstajata dva glavna razloga. Kot navajajo v nemški reviji Bild, so podnebne spremembe ključni dejavnik. Milejše zime in višje temperature omogočajo, da se pri nas dobro počutijo tudi vrste, ki so bile prvotno doma v Sredozemlju. V Nemčiji tako opažajo že skoraj 1000 različnih vrst teh stenic. Poleg domačih vrst, kot je zelena smrdljivka (ki jeseni porjavi), nam težave povzroča predvsem tujerodna rjava marmorirana smrdljivka. Ta izvira iz Azije in v Evropi nima veliko naravnih sovražnikov, zato se neovirano množi.
Naravni sovražniki
Izraz »smrdljivec« se je pri nas povsem udomačil, vendar gre za pogovorni izraz. Uradno spadajo te žuželke v družino ščitastih stenic. Smrdljivci za človeka niso nevarni, so pa velika nadloga za kmetijstvo in vrtičkarje. So namreč rastlinojedi. S svojim rilčkom (sesalom) prebodejo rastlinsko tkivo in sesajo sokove. Najraje imajo plodove – na primer jabolka, hruške, breskve, fige, paradižnik, papriko in stroke fižola. Na mestu vboda sadež otrdi, se deformira ali začne gniti. Ena sama samica lahko spomladi odloži tudi do 450 jajčec, zato je lahko škoda precejšnja.
Smrdljivci niso strupeni, ne pičijo in ne grizejo ljudi. Njihov obrambni mehanizem je izključno smrad. Ko se počutijo ogrožene – na primer, če jih poskušate prijeti, streti ali posesati – iz žlez izločijo smrdeč izloček. Ta vonj je zelo neprijeten in obstojen, vendar za človeka ni nevaren.
V Evropi imajo ščitaste stenice (predvsem invazivna marmorirana) relativno malo naravnih sovražnikov. V Aziji, od koder izvira, jo učinkovito zatira t.i. parazitska osica (Trissolcus japonicus), ki svoja jajčeca odlaga v jajčeca stenic in jih tako uniči. Pri nas potekajo raziskave o biološkem nadzoru z drugimi vrstami osic, sicer pa so njihovi glavni plenilci nekatere vrste ptic, ki jedo odrasle žuželke in pajki.
Pravilno iztrebljanje
Če opazite smrdljivca v stanovanju, je pomembno, da ga ne vznemirite. Najpogostejša napaka je, da stenico poskušate streti ali posesati s sesalnikom. V obeh primerih bo žuželka izločila smrdljiv sekret. Pri sesanju se bo vonj razširil po prostoru skozi ventilator sesalnika, pri mečkanju pa se bo zažrl v preprogo ali pohištvo. Najboljša je »nežna« metoda. Žuželko previdno pokrijte s kozarcem, pod kozarec počasi potisnite trši kos papirja in jo nato odnesite ven. Uporabite lahko tudi mehko ročno metlico, da jo pometete z okna.
Da bi smrdljivcem preprečili vstop, je treba najprej poskrbeti za preventivo. Stenice za vstop izkoristijo najmanjše razpoke in špranje pri oknih, vratih, roletnih omaricah ali na strehi. Strokovnjaki svetujejo, da te vstopne točke skrbno zatesnite. Na okna in vrata namestite gosto mrežaste komarnike. Smrdljivce ponoči privlači svetloba. Če zvečer zračite prostore, ugasnite luči.
