Nadaljujemo s spletnim feljtonom Smešna plat zgodovine. No, tokrat si predstavljajte sodno dvorano. V zraku je vonj po starem lesu in napetost. Sodnik s strogo resnostjo prebira obtožnico. Tožilci predstavljajo dokaze, priče prisegajo, da bodo govorile resnico. V prostoru za obtožence pa ne sedi človek — pač pa prašič. Ne, to ni prizor iz satirične igre, temveč dokumentirana realnost iz evropske preteklosti. To je bila doba, ko so živali redno postavljali pred sodišče in jim sodili za najrazličnejše zločine — od umora do kraje in uničevanja pridelkov.
Ta nenavadna praksa, ki je cvetela predvsem med 13. in 18. stoletjem po domala vsej Evropi, od Francije do Švice in Italije, se nam danes zdi absurdna. Toda za srednjeveškega človeka je bila zgolj logična posledica njegovega pogleda na svet, v katerem so bile meje med božanskim, človeškim in živalskim povsem zabrisane. Sredniška sodišča niso delala razlike: če je bilo bitje sposobno povzročiti škodo, je bilo tudi odgovorno za svoja dejanja in podvrženo sili zakona.
Prašič naj bi napadel dojenčka
Eden najbolj zloglasnih in podrobno dokumentiranih primerov se je zgodil leta 1386 v francoskem mestu Falaise. Prašič je bil obtožen, da je v zibelki napadel in do smrti poškodoval dojenčka. Žival so oblasti aretirale in jo, tako kot bi človeškega zločinca, zaprle v zapor. Sledil je pravi sodni proces.
Sodišče je zaslišalo priče, ki so potrdile dogodek. Prašiču je bil dodeljen zagovornik, vendar so bili dokazi proti njemu premočni. Spoznan je bil za krivega umora. Kazen je bila surova in polna simbolike. Pred usmrtitvijo so prašiča oblekli v človeška oblačila, ga peljali na glavni trg in tam, pred zbrano množico, mu najprej pohabili glavo in sprednje noge – posnemajoč poškodbe, ki jih je povzročil otroku – nato pa ga javno obesili na vislicah. Ta srhljivi ritual ni bil samo kazen za žival, pač pa javni spektakel, namenjen vzpostavitvi moralnega in družbenega reda, ki ga je zločin močno pretresel. Skupnost je s tem simbolično očistila greh in potrdila moč pravice.
Prašiči so bili tudi sicer najpogostejši »kriminalci« med večjimi živalmi, saj so se prosto gibali po naseljih in pogosto prihajali v stik z ljudmi, kar je vodilo v tragične nesreče.
Vendar so se na zatožni klopi znašli tudi krave, konji, psi in celo petelin iz Basla, ki so mu leta 1474 sodili za »nenaraven zločin«, ker naj bi znesel jajce – dejanje, ki naj bi po ljudskem verovanju ustvarilo baziliska, mitološko pošast. Petelina in njegovo jajce so javno sežgali na grmadi.
Zoper podgane, miši, hrošče
Morda najbolj bizarni pa so bili sodni procesi proti škodljivcem, kot so podgane, miši, kobilice in hrošči, ki so uničevali pridelke. Ker teh živali ni bilo mogoče prijeti in jih privesti na sodišče, so se procesi odvijali in absentia, torej v odsotnosti. Cerkvena sodišča so proti njim izdajala uradne pozive, ki so jih brali na poljih, in jim ukazovala, naj se zglasijo pred sodnikom.
Tu je zaslovel francoski pravnik iz 16. stoletja, Barthélemy de Chasseneuz, ki si je ustvaril ime kot »odvetnik za živali«. V znamenitem primeru je branil podgane, obtožene uničenja ječmena v provinci Autun. Ko se njegove stranke niso pojavile na sodišču, jih je de Chasseneuz genialno zagovarjal. Najprej je trdil, da en sam poziv ni zadostoval, saj živijo podgane razpršeno in poziv ni dosegel vseh. Sodišče se je strinjalo in ukazalo ponovno branje poziva v vseh župnijah. Ko se podgane še vedno niso prikazale, je de Chasseneuz argumentiral, da je pot na sodišče zanje prenevarna zaradi mačk, ki so jim nastavljale zasede. Zahteval je, da sodišče izda odredbo, ki bi mačkam prepovedala nadlegovanje njegovih strank na poti.
Čeprav se nam zdijo takšni pravni manevri danes komični, so bili del resnega postopka. V primerih proti žuželkam, kot so bili hrošči, ki so uničevali vinograde, so odvetniki trdili, da so tudi te živali božja bitja, ki imajo pravico do hrane. Rešitve so bile včasih neverjetno kreativne: sodišče je lahko škodljivcem dodelilo poseben kos zemlje, kamor naj bi se preselili, in jih nato uradno izobčilo, če niso upoštevali ukaza.
Razumevanje sveta
Zakaj so se naši predniki zatekali k tako nenavadnim praksam? Odgovor je pravzaprav zapleten. Prvič, teologija je pri tem igrala ključno vlogo. Srednjeveški misleci so verjeli, da so vse stvaritve, vključno z živalmi, podvržene božjim zakonom. Živalsko nasilje ali uničenje pridelka ni bilo zgolj nesreča, ampak motnja v naravnem redu, ki ga je postavil bog. Nekateri so celo verjeli, da so živali lahko orodje hudiča. Sodni proces je bil način, da se ta red obredno ponovno vzpostavi.
Drugič, procesi so imeli pomembno družbeno funkcijo. V svetu, polnem negotovosti – lakote, bolezni in nasilja – so ti rituali skupnosti nudili občutek nadzora. S tem, ko so našli krivca, pa čeprav živalskega, in ga javno kaznovali, so ljudje dobili občutek, da je pravici zadoščeno in da so storili vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo ponovitev nesreče.
In končno, ti procesi kažejo na drugačno razumevanje živali. Čeprav so jih izkoriščali za delo in hrano, so jim pripisovali tudi določeno mero moralne odgovornosti. Živali potemtakem niso bila samo instinktivna bitja, ampak akterji, sposobni zlih dejanj. Ta čudna pravna praksa je začela izginjati z razsvetljenstvom v 18. stoletju, ko so znanstveni pogledi na naravo in živalsko zavest nadomestili teološke razlage.
